Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
Čeprav se iz uro v uro vrstijo pozivi za prepoved za soboto napovedanega shoda neofašističnega gibanja CasaPound v Trstu, neofašisti napovedujejo celo večjo udeležbo kot maja 2015 v Gorici. Prejšnji teden je evropski parlament z veliko večino sprejel resolucijo, s katero poziva k prepovedi neofašističnih in neonacističnih skupin v EU. Za resolucijo je v Strasbourgu odločno glasovala tudi švedska evroposlanka Soraya Post, ki so ji kot pripadnici romske manjšine in odkriti protifašistki že večkrat grozili celo s smrtjo. Zakaj moramo neofašizem nujno ustaviti?
Letalski prevoz je zadnja leta poceni in tako dostopnejši. Projekcije kažejo, da bo zračni promet vse gostejši, tudi v prihodnje bodo zamude, morda jih bo še več. Ne glede na rast in razvoj, infrastruktura številu letal in potnikov ne sledi. Zamude, tudi odpovedi letov se dogajajo vsem letalskim prevoznikom, a vendarle zadnje mesece imajo potniki Adrie Airways, na katerega smo Slovenci še posebej vezani, velike težave, ki nekoliko izstopajo. O razmerah v letalskem prometu, tudi o njegovi prihodnosti, predvsem pa o Adrii Airways je v Vročem mikrofonu odgovore iskala Tatjana Pirc.
Po desetletjih zelo raznoliko urejenega dispečerskega sistema za nujno pomoč v Sloveniji zlagoma prehajamo na sodoben, poenoten sistem, ki bo za vso državo voden iz le dveh centrov: ljubljanskega in mariborskega. Slednji je pred dnevi že začel delovati v Mariboru. Kakšne so prve izkušnje, kaj se bo z novim sistemom spremenilo za tiste, ki pomoč potrebujejo in kaj za reševalce, bo v Vročem mikrofonu pojasnil vodja Dispečerske službe zdravstva UKC LJ Ljubljana Andrej Fink, ki bo odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.
Medvladni podnebni forum je objavil najpomembnejše podnebno poročilo do zdaj. Do leta 2030 bomo morali globalne emisije CO2 prepoloviti, porabo premoga bomo morali zmanjšati vsaj za dve tretjini, porabo nafte za 37 odstotkov. Če se želimo izogniti najhujšemu scenariju, bodo nujne hitre in premišljene spremembe. Bodo vodilni svetovni znanstveniki uspeli strezniti politike, tudi slovenske? Bomo prekinili škodljive prakse preteklih let? Vroči mikrofon je pripravil Gorazd Rečnik.
Kaj preostane odgovornemu in etičnemu oglaševalcu, ko ugotovi, da so njegovi oglasi na spletnih straneh umeščeni v slabo družbo, ob nedostojne, nesprejemljive, nestrpne, žaljive ali sovražne vsebine? O tem so s Tatjano Pirc govorili strokovnjaki za medije, oglaševanje in tržno komuniciranje: dr. Milena Fornazarič, dr. Tanja Kamin in dr. Marko Milosavljevič.
18. novembra bodo lokalne volitve. Kandidatke in kandidati so že v nizkem startu, nas pa je zanimalo, v kakšni kondiciji so slovenske občine.
Hrvaški domovi za upokojence že nekaj časa veljaj za resno alternativo namestitvi slovenskih starostnikov v domačih domovih za upokojence. Najdemo jih vzdolž celotne meje z južno sosedo, zakaj so zanimivi za slovenske stanovalce pa je hitro jasno. Kaj nižja cena pomeni za kakovost storitve? Katere pravice stanovalcem ne pripadajo in kakšna so morebitna doplačila? Vroči mikrofon o razmerah v hrvaških domovih za starejše, ki so vedno pogostejši izbor slovenskih starostnikov.
Sovražnega govora je vsak dan več, a zakaj se v Sloveniji najhujših primerov kazensko skoraj ne preganja? Na to vprašanje odgovarjajo generalni državni tožilec Drago Šketa, dr. Neža Kogovšek Šalamon, direktorica Mirovnega inštituta, in Andrej Motl, koordinator prijavne točke Spletno oko. Oddajo je pripravila Tatjana Pirc.
Se prevozniki prilagajajo potrebam potnikov, sledijo ponudniki komercialnih prevozov povečanim turističnim tokovom? O izzivih javnega avtobusnega prometa, skrbi za čistejše okolje, novih koncesijah in o tem, kakšne strateške odločitve bi morali sprejeti, da bi bil javni prevoz prva izbira. Odgovori: mag. Sandi Brataševec, glavni izvršni direktor Nomago, in Robert Sever, direktor Združenja za promet, GZS.
Češka še vedno velja za perspektivno državo, predvsem gospodarski kazalci so zelo pozitivni, imajo celo najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Po žametni revoluciji leta 1989 in razcepitvi s Slovaško, se je Češka hitro razvijala. Kakšno so trenutne razmere na področju gospodarstva, politike, kulture, kakšna je njena vloga v EU, kako je z vezmi s Slovenijo, kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak.
Več kot leto dni smo v oddajah na Valu 202 opozarjali na problematičnost spreminjanja zakonodaje, ki naj bi prebivalce kar se da varovala pred hrupom. Na zdravstvene posledice izpostavljenosti hrupu vse glasneje opozarja Svetovna zdravstvena organizacija WHO in tudi evropska zakonodaja stremi k vse večjim omejitvam hrupa ter spodbuja zniževanje obremenjenosti z njim in to s številnimi ukrepi. A slovenska zakonodaja gre v drugo smer. Čeprav smo v preteklosti obvladovanje hrupa – vsaj na zakonski ravni – imeli urejeno precej strožje kot številne evropske države in čeprav evropska zakonodaja v ničemer ne zahteva, da sprejete standarde znižujemo na račun zdravja državljanov, je vlada v odhodu minuli teden storila prav to.
Zapornice in zaporniki se pripravljajo na prostost in na vračanje v družbo od prvega dne, ko pridejo v zapor. Delo, obravnave, izobraževanje, aktivnosti, ki jih imajo obsojenci med prestajanjem kazni, so del priprave na življenje po odpustu.
Za izvedbo volitev v državni zbor so zelo pomembni trije gospodje: Henry Richmond Droop, Victor d’Hondt in Dušan Vučko, direktor Državne volilne komisije. O prazniku demokracije, ki se ga udeleži le polovica povabljenih, o Droopu in d’Hondtu, o končnih izidih, o poklicanih, izvoljenih in nezadovoljnih smo se z Dušanom Vučkom pogovarjali pred torkovim Vročim mikrofonom.
Že takoj ob začetku motoristične sezone smo bili priča tragičnim dogodkom. Najpogostejši vzroki za nesreče med motoristi so neprilagojena hitrost, neupoštevanje pravil o prednosti in nepravilno prehitevanje. V statistiki vseh prometnih nesreč pa najpogostejši dejavnik ostaja alkohol, ki je krivec za vsako tretjo nezgodo s smrtnim izidom. V tem tednu se je pričela nacionalna preventivna akcija – "Alkohol, droge in druge psiho–aktivne snovi v prometu", ki želi jasno sporočiti, da opojne substance nikakor ne sodijo v promet.
Trajnostni razvoj, vzdržno gospodarstvo, človekove pravice, demokracija, zdravje, socialna varnost, kultura, to so le nekatera ključna področja, o katerih bi se morali pogovarjati pred volitvami. In po volitvah! A za vsebino ni časa, vrtimo se predvsem okrog tega, kdo ne sme zmagati in proti komu je treba glasovati. Raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko in aktivni državljan Andrej Gnezda iz Umanotere o tem, zakaj je predvolilni boj poln praznega.
Ocene razmer v zdravstvu, povezane z naročanjem, s čakalnimi dobami in vrstami, so precej različne, od mnenj, da so čakalne vrste umetno ustvarjene do alarmantnih komentarjev, da gre že skoraj za nacionalno katastrofo, ki jo povzročajo številni dejavniki, tudi in predvsem interesi lobijev v zdravstvu.
“Slovenija ima potencial, da postane ena najboljših gorsko-kolesarskih destinacij na svetu.” Gorsko kolesarjenje v Sloveniji še vedno tiči v sivem območju nekje med legalnostjo in nelegalnostjo. Izzivov za razvoj rekreativnega gorskega kolesarstva v Sloveniji je za aktiviste, podjetnike in turistične delavce še precej. V Vročem mikrofonu bomo s številnimi gosti razpravljali o tem, kako zakonodajni in birokratski postopki ovirajo razvoj gorsko-kolesarskih turističnih destinacij v Sloveniji, kako je z vožnjo po poteh v naravovarstvenih območjih, sploh v Triglavskem narodnem parku, in kakšnega sobivanja na poteh se bodo morali naučiti kolesarji in pohodniki. Predstavimo tudi nekaj dobrih praks in izkušenj iz Švice, Avstrije in Finske.
Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive? V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.
Kako se danes preživljajo slovenski glasbeniki, ko je prodaja fizičnih nosilcev zvoka v digitalni dobi tako rekoč zanemarljiva? Od koncertov živijo le redki, zato je še toliko bolj pomembno, da je trg urejen, saj zelo pomemben vir prihodkov prihaja od nadomestil predvajanja za avtorske in izvajalske pravice. Tu so zadeve nekoliko manj razdelane, sploh na področju izplačevanja nadomestil iz praznih medijev – USB-ključev, zgoščenk, notranjih pomnilniških enot računalnika in navsezadnje tudi mobilnih telefonov, pri čemer glasbeniki že sedem let niso dobili niti centa. In če bo to področje kdaj urejeno, glasbeniki denarja za nazaj ne bodo dobili izplačanega. Več o tem, kje se je zataknilo in zakaj se zadeve ne uredijo, s sogovorniki: Vojkom Tomanom, direktorjem Urada za intelektualno lastnino, Jero Rakovec Nahtigal z združenja SAZAS, Miho Guštinom – Guštijem, Markom Godnjavcem z Nika Records in Mojco Menart z ZKP RTV Slovenija.
Med programom in obljubam stranke in tistim, kar se dejansko zgodi v politiki, obstaja velik razkorak
Neveljaven email naslov