Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matjaž Gruden, od januarja lani na položaju direktorja za strateško načrtovanje. Z njim smo se pogovarjali o stanju človekovih pravic in svoboščin po Evropi in o razvoju begunske krize ter predsodkih in nestrpnosti do tujcev, ki jo spremljajo.
»Če kdo išče besedno zvezo, ki vsebuje vodo in begunce, bi ponudil predvsem utapljanje«
Svet Evrope ni Svet Evropske unije, niti Evropski svet. EU ima 28 držav članic, Svet Evrope pa 47: od Albanije do Črne gore, ki se je organizaciji pridružila zadnja. In če so se države povezale v Unijo predvsem zaradi gospodarskih nagibov, se od leta 1949 pridružujejo Svetu Evrope z namenom, da bodo spoštovale načelo vladavine prava in človekove pravice. Eden pomembnejših dosežkov Sveta Evrope je bilo leta 1950 sprejetje mednarodne pogodbe za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropske konvencije o človekovih pravicah, na podlagi katere je bilo v Strasbourgu ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice. Eden zadnjih projektov pa je od aprila lani delujoča platforma za zaščito novinarjev.
V Svetu Evrope, ki ima sedež v Strasbourgu, od leta 1995 dela tudi Matjaž Gruden, od januarja lani na položaju direktorja za strateško načrtovanje. Z njim se je srečala Nataša Štefe, na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu ob plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta. Na dan njunega pogovora so nekaj hodnikov ali stavb stran evropski poslanci razpravljali o tem, da je dogovor Evropske unije s Turčijo glede rešitve migrantske krize vprašljiv z vidika človekovih pravic in mednarodnega prava, da so begunci in migranti ljudje, ne pa blago.
Dan prej je visoki komisar združenih narodov za begunce Filippo Grandi opozoril poslance, da je begunska kriza lahko trenutek, v katerem lahko Evropska unija okrepi vrednote, zaradi katerih je bila ustanovljena. In dva dni po ponedeljkovi burni razpravi o Turčiji je predsednik parlamenta Martin Schulz poslal grškega poslanca Elefteriosa Zinadinosa iz parlamentarne dvorane zaradi žaljivih izjav.
Šestinšestdeset let po sprejetju Evropske konvencije o človekovih pravicah je stanje na tem področju za Matjaža Grudna predvsem skrb zbujajoče. “Trend je negativen,” pojasnjuje Gruden in doda, da imajo številne države »težave« pri izpolnjevanju standardov in pravil, ki jih je Svet Evrope postavil na teh področjih, ne le zaradi posledic trenutnih prehodnih težav ali pomanjkanja izkušenj, ampak pogosto zaradi pomanjkanja politične volje in načrtnih političnih dejanj držav članic.
“Še bolj skrb zbujajoče pa je, da se pojavljajo določena stališča in poskusi, da se postavi pod vprašaj sam koncept, da se o stvareh, kot so človekove pravice in demokracija, pogovarja in ureja med državami na področju mednarodnih inštrumentov, kot je Evropska konvencija o človekovih pravicah.”
Ponedeljkov dogovor EU s Turčijo odpira predvsem vprašanje kolektivnega vračanja beguncev, dodaja Matjaž Gruden, ki nikakor ne nasprotuje skupni evropski celoviti humani rešitvi begunske krize. “Vprašanje pa dejansko je, ali je to korak k takšni rešitvi.”
“To ni le pravni problem, ampak je civilizacijski problem,” pravi Matjaž Gruden. V pogovoru se dotakne tudi vprašanja, kam nas lahko pripelje »orbanovsko« reševanje begunske krize, in svojega pogleda na naraščajoče sovraštvo do tujcev v Sloveniji. “Realnost nam kaže, da populističen odnos ne rešuje situacije, ampak jo le slabša. Ravno zaradi tega, ker se ne spoštuje določenih norm.”
“Učinkovita, racionalna in humana rešitev te situacije zahteva, da imamo drugačen odnos do beguncev. In da sprejmemo, da bodo nekateri od teh ljudi prišli in ostali tukaj. Brez tega ne bomo mogli vzpostaviti sistema, nad katerim bi imeli nadzor.”
– Matjaž Gruden
Matjaž Gruden ponuja tri točke za rešitev begunske krize, a zdi se, da za te humane, pa tudi racionalne rešitve v Evropi ni prave politične volje. »Žal Evropa v tem trenutku ponuja širok asortima slabih zgledov,« je prepričan Matjaž Gruden.
Kar opazujemo pod sintagmo »begunska kriza«, je naša nemoč odziva na realno situacijo. “Zavedati se moramo, da bodo nekateri od teh beguncev ostali pri nas.”
V pogovoru tudi o argumentu, »da so begunci popolnoma druga kultura«, o strahu pred islamizacijo Evrope ter o kategorizaciji ekonomskih migrantov.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora!
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Matjaž Gruden, od januarja lani na položaju direktorja za strateško načrtovanje. Z njim smo se pogovarjali o stanju človekovih pravic in svoboščin po Evropi in o razvoju begunske krize ter predsodkih in nestrpnosti do tujcev, ki jo spremljajo.
»Če kdo išče besedno zvezo, ki vsebuje vodo in begunce, bi ponudil predvsem utapljanje«
Svet Evrope ni Svet Evropske unije, niti Evropski svet. EU ima 28 držav članic, Svet Evrope pa 47: od Albanije do Črne gore, ki se je organizaciji pridružila zadnja. In če so se države povezale v Unijo predvsem zaradi gospodarskih nagibov, se od leta 1949 pridružujejo Svetu Evrope z namenom, da bodo spoštovale načelo vladavine prava in človekove pravice. Eden pomembnejših dosežkov Sveta Evrope je bilo leta 1950 sprejetje mednarodne pogodbe za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropske konvencije o človekovih pravicah, na podlagi katere je bilo v Strasbourgu ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice. Eden zadnjih projektov pa je od aprila lani delujoča platforma za zaščito novinarjev.
V Svetu Evrope, ki ima sedež v Strasbourgu, od leta 1995 dela tudi Matjaž Gruden, od januarja lani na položaju direktorja za strateško načrtovanje. Z njim se je srečala Nataša Štefe, na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu ob plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta. Na dan njunega pogovora so nekaj hodnikov ali stavb stran evropski poslanci razpravljali o tem, da je dogovor Evropske unije s Turčijo glede rešitve migrantske krize vprašljiv z vidika človekovih pravic in mednarodnega prava, da so begunci in migranti ljudje, ne pa blago.
Dan prej je visoki komisar združenih narodov za begunce Filippo Grandi opozoril poslance, da je begunska kriza lahko trenutek, v katerem lahko Evropska unija okrepi vrednote, zaradi katerih je bila ustanovljena. In dva dni po ponedeljkovi burni razpravi o Turčiji je predsednik parlamenta Martin Schulz poslal grškega poslanca Elefteriosa Zinadinosa iz parlamentarne dvorane zaradi žaljivih izjav.
Šestinšestdeset let po sprejetju Evropske konvencije o človekovih pravicah je stanje na tem področju za Matjaža Grudna predvsem skrb zbujajoče. “Trend je negativen,” pojasnjuje Gruden in doda, da imajo številne države »težave« pri izpolnjevanju standardov in pravil, ki jih je Svet Evrope postavil na teh področjih, ne le zaradi posledic trenutnih prehodnih težav ali pomanjkanja izkušenj, ampak pogosto zaradi pomanjkanja politične volje in načrtnih političnih dejanj držav članic.
“Še bolj skrb zbujajoče pa je, da se pojavljajo določena stališča in poskusi, da se postavi pod vprašaj sam koncept, da se o stvareh, kot so človekove pravice in demokracija, pogovarja in ureja med državami na področju mednarodnih inštrumentov, kot je Evropska konvencija o človekovih pravicah.”
Ponedeljkov dogovor EU s Turčijo odpira predvsem vprašanje kolektivnega vračanja beguncev, dodaja Matjaž Gruden, ki nikakor ne nasprotuje skupni evropski celoviti humani rešitvi begunske krize. “Vprašanje pa dejansko je, ali je to korak k takšni rešitvi.”
“To ni le pravni problem, ampak je civilizacijski problem,” pravi Matjaž Gruden. V pogovoru se dotakne tudi vprašanja, kam nas lahko pripelje »orbanovsko« reševanje begunske krize, in svojega pogleda na naraščajoče sovraštvo do tujcev v Sloveniji. “Realnost nam kaže, da populističen odnos ne rešuje situacije, ampak jo le slabša. Ravno zaradi tega, ker se ne spoštuje določenih norm.”
“Učinkovita, racionalna in humana rešitev te situacije zahteva, da imamo drugačen odnos do beguncev. In da sprejmemo, da bodo nekateri od teh ljudi prišli in ostali tukaj. Brez tega ne bomo mogli vzpostaviti sistema, nad katerim bi imeli nadzor.”
– Matjaž Gruden
Matjaž Gruden ponuja tri točke za rešitev begunske krize, a zdi se, da za te humane, pa tudi racionalne rešitve v Evropi ni prave politične volje. »Žal Evropa v tem trenutku ponuja širok asortima slabih zgledov,« je prepričan Matjaž Gruden.
Kar opazujemo pod sintagmo »begunska kriza«, je naša nemoč odziva na realno situacijo. “Zavedati se moramo, da bodo nekateri od teh beguncev ostali pri nas.”
V pogovoru tudi o argumentu, »da so begunci popolnoma druga kultura«, o strahu pred islamizacijo Evrope ter o kategorizaciji ekonomskih migrantov.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora!
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
V skladiščih so še vedno številne surovine, ki so jih trgovci kupovali pred novim letom po občutno nižjih cenah, maloprodajne cene hrane pa rastejo. Ljudje bi morali razmisliti, kaj kupujejo, da bodo nakupljeno hrano tudi zares porabili. Med epidemijo se je količina zavržene hrane namreč povečala, čeprav smo več kuhali doma. O tem, kako se kot kupec racionalno vesti v obdobju neracionalnosti, smo se pogovarjali s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem.
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Neveljaven email naslov