Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Okoli 80% prebivalstva na Dunaju ima dostop do subvencioniranih stanovanj. Za enočlansko gospodinjstvo je meja 40.000 evrov neto letnega dohodka. To je precej visok prag, sem seveda sodi tudi zgornji srednji razred to pa so storili zato, ker želijo mešane soseske; ne pa sosesk, kjer živijo le revni ali le bogati.
V skladu z dunajskim modelom socialna stanovanja niso namenjena le dohodkovno najšibkejšim slojem, ampak model nagovarja širše kroge prebivalstva
Daniel Glaser, zaposlen v dunajskem mestnem oddelku za stanovanjsko gradnjo in mednarodne odnose, poudarja, da je dohodkovna meja na Dunaju precej visoka:
“Govorimo o tem, da ima okoli 80% prebivalstva na Dunaju dostop do subvencioniranih stanovanj. Za enočlansko gospodinjstvo je meja 40.000 evrov neto letnega dohodka. To je precej visok prag, sem seveda sodi tudi zgornji srednji razred. Namenoma smo naredili tako, ker želimo imeti mešane soseske; ne pa sosesk, kjer živijo le revni ali le bogati.”
Dunaj ima po zadnjih podatkih skoraj 1,9 milijona prebivalcev in skoraj milijon stanovanj. Koliko jih je dejansko neprofitnih?
“Od milijona stanovanj jih je približno 900.000 takšnih, kjer imajo ljudje stalno prebivališče. Ostalo so počitniška ali pa službena stanovanja. Od teh 900.000 jih je 220.000 v lasti Dunaja. Še okoli 180.000 stanovanj pa je v lasti zadruge. Skupaj imamo torej 400.000 socialnih stanovanj, torej okoli 45%. Skoraj vsako drugo stanovanje na Dunaju je socialno.”
Še o cenah: “Za neprofitna nova stanovanja znaša najemnina med 7,5 in 8,5 evrov na kvadratni meter. To je znesek brez ogrevanja in elektrike. Na prostem trgu je cena med 12 in 18 evrov.”
Mesto sicer hitro raste, delež 45% socialnih stanovanj v celotnem stanovanjskem fondu pa skušajo ohraniti. Tudi zato nastaja veliko novih stanovanj, mesto je veliko gradbišče in ponuja precej dela arhitektom. Julia Stoffregen iz biroja Heimspiel Architektur:
“Povpraševanje po manjših stanovanjih je res precejšnje. Veliko je enostarševskih družin oz. manjših družin. Čeprav skuša Dunaj ohranjati nizke najemnine, postaja vse dražje. Stanovanja so razdeljena v kategorije: A, B, C, D. Povpraševanje po B in C je res veliko, zato načrtujemo veliko takšnih stanovanj. Zagovarjamo kompaktno gradnjo, skušamo izpustiti hodnik, ker ga tako ali tako ne potrebujemo. Na primer: stanovanje B kategorije meri okoli 55 kvadratnih metrov.”
Tudi slovenska arhitekta Špela Leskovic in Aleš Košak (AKSL), ki sta se na Dunaj preselila pred dvema letoma pri svojem delu opažata, da mesto hitro raste in se veliko gradi. Kot poudarjata je na Dunaju precej priložnosti za arhitekte, tudi tiste, ki se ne ukvarjajo s snovanjem stanovanj:
“Dunaj ima velik trg za področje notranje opreme. Všeč nama je, da naročniki tu zelo jasno vedo, kakšen tim sodelavcev imajo za projekt, vse je zelo profesionalno. Ko poskusiš v tujini, ugotoviš, da je svet mala vas.”
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Okoli 80% prebivalstva na Dunaju ima dostop do subvencioniranih stanovanj. Za enočlansko gospodinjstvo je meja 40.000 evrov neto letnega dohodka. To je precej visok prag, sem seveda sodi tudi zgornji srednji razred to pa so storili zato, ker želijo mešane soseske; ne pa sosesk, kjer živijo le revni ali le bogati.
V skladu z dunajskim modelom socialna stanovanja niso namenjena le dohodkovno najšibkejšim slojem, ampak model nagovarja širše kroge prebivalstva
Daniel Glaser, zaposlen v dunajskem mestnem oddelku za stanovanjsko gradnjo in mednarodne odnose, poudarja, da je dohodkovna meja na Dunaju precej visoka:
“Govorimo o tem, da ima okoli 80% prebivalstva na Dunaju dostop do subvencioniranih stanovanj. Za enočlansko gospodinjstvo je meja 40.000 evrov neto letnega dohodka. To je precej visok prag, sem seveda sodi tudi zgornji srednji razred. Namenoma smo naredili tako, ker želimo imeti mešane soseske; ne pa sosesk, kjer živijo le revni ali le bogati.”
Dunaj ima po zadnjih podatkih skoraj 1,9 milijona prebivalcev in skoraj milijon stanovanj. Koliko jih je dejansko neprofitnih?
“Od milijona stanovanj jih je približno 900.000 takšnih, kjer imajo ljudje stalno prebivališče. Ostalo so počitniška ali pa službena stanovanja. Od teh 900.000 jih je 220.000 v lasti Dunaja. Še okoli 180.000 stanovanj pa je v lasti zadruge. Skupaj imamo torej 400.000 socialnih stanovanj, torej okoli 45%. Skoraj vsako drugo stanovanje na Dunaju je socialno.”
Še o cenah: “Za neprofitna nova stanovanja znaša najemnina med 7,5 in 8,5 evrov na kvadratni meter. To je znesek brez ogrevanja in elektrike. Na prostem trgu je cena med 12 in 18 evrov.”
Mesto sicer hitro raste, delež 45% socialnih stanovanj v celotnem stanovanjskem fondu pa skušajo ohraniti. Tudi zato nastaja veliko novih stanovanj, mesto je veliko gradbišče in ponuja precej dela arhitektom. Julia Stoffregen iz biroja Heimspiel Architektur:
“Povpraševanje po manjših stanovanjih je res precejšnje. Veliko je enostarševskih družin oz. manjših družin. Čeprav skuša Dunaj ohranjati nizke najemnine, postaja vse dražje. Stanovanja so razdeljena v kategorije: A, B, C, D. Povpraševanje po B in C je res veliko, zato načrtujemo veliko takšnih stanovanj. Zagovarjamo kompaktno gradnjo, skušamo izpustiti hodnik, ker ga tako ali tako ne potrebujemo. Na primer: stanovanje B kategorije meri okoli 55 kvadratnih metrov.”
Tudi slovenska arhitekta Špela Leskovic in Aleš Košak (AKSL), ki sta se na Dunaj preselila pred dvema letoma pri svojem delu opažata, da mesto hitro raste in se veliko gradi. Kot poudarjata je na Dunaju precej priložnosti za arhitekte, tudi tiste, ki se ne ukvarjajo s snovanjem stanovanj:
“Dunaj ima velik trg za področje notranje opreme. Všeč nama je, da naročniki tu zelo jasno vedo, kakšen tim sodelavcev imajo za projekt, vse je zelo profesionalno. Ko poskusiš v tujini, ugotoviš, da je svet mala vas.”
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.
Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.
Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.
Še dober teden je do lokalnih volitev. Na županskih stolčkih bo kot kažejo javnomnenjske ankete ostala večina tudi tistih županov, ki so jih povezovali s takšnimi ali drugačnimi nemoralnimi ali celo korupcijskimi dejanji.
“Ko sem šla v pokoj, sem povsem popustila. Težko je bilo priti s Tromostovja do pošte.” Gospa Polona se je pred tedni odločila, da se bo po letih neaktivnosti spet začela gibati in ukvarjati s športom. Je izjema ali pravilo? So vodene športne dejavnosti za starejše predrage, neprilagojene, preglasne, preveč intenzivne? In so sploh zdrave?
Pred lokalnimi volitvami se sprašujemo, koliko bi morali županski kandidati vedeti o zapletenem svetu črpanja evropskih sredstev, brez katerih bodo težko uresničili svoje obljube?
Neveljaven email naslov
