Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi?
Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo
Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Odgovarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar
Na predbožični večer smo Slovenci zapravili 101 milijon evrov. 24. 12. 2019 tako velja za dan, ko smo v preteklem letu zapravili največ denarja. Veliko denarja smo namenili tudi za hrano, pod katero so se v prazničnih dneh šibile domače mize. Redko pa se vprašamo, kakšno hrano nam trgovine sploh ponujajo in kaj jemo.
Pred vstopom v Evropsko unijo je imela Slovenija relativno zaprte meje za hrano in živilske izdelke. Slovenske živilske verige so pred tem ponujale lokalno hrano. Po vstopu pa smo hitro spremenili svoje vzorce, carinske bariere so padle in veliko spremembo je prinesel vstop dveh globalnih trgovskih verig, ki sta spremenili obzorje slovenskega prehranjevanja. Slovenci smo izrazito nezvesti, kar opažajo tudi tuje multinacionalke. Zelo hitro smo pripravljeni zamenjati svoje vzorce prehranjevanja.
“Slovenci kupujemo poceni hrano, zelo močno se odzivamo na akcije. Zaskrbljujoče je, da Slovenec nima občutka, kaj je cenovno dno, predvsem pri hrani. Zdi se nam, da cena nima racionalnega minimuma, cena hrane gre lahko neskončno v minus. Ne razumemo tega, da ima to posledice pri načinu proizvodnje, surovinah, kakovosti …” – dr. Aleš Kuhar, Biotehniška fakulteta
So za to, da iščemo čim cenejšo hrano, krivi diskontni trgovci? Diskontne trgovine imajo omejeno ponudbo, a natančno izbranih stvari, ki populaciji ustrezajo. Format diskontne trgovine je zmagovalni format v svetovnem merilu.
“Diskontni trgovci vključujejo slovensko ponudbo, da dekorirajo svoje trgovine. Slovenska živila v tovrstnih trgovinah niso resne ekonomske kategorije, seveda je nekaj izjem.”
V preteklem letu pa sta nas streznila dva dogodka pri uvozu hrane: poljski primer mesa in nekakovostno meso iz Avstrije. “To je zelo zapleten fenomen. V Slovenijo prihajajo živila, ki omogočajo izrazito nizko cenovno pozicijo, bodisi gre za ekstremno velike količine, uporabljajo se agresivne predelovalne metode. Gre za anonimne velikoserijske izdelke. Če slovenska industrija želi najti svoje mesto med temi izdelki, je pod velikim pritiskom. Veliki sistemi živilsko-predelovalne industrije so bolj inertni do tovrstnih praks, držijo visok standard, ker ga zmorejo v kombinaciji konkurenčne bitke na končni polici. Manjši sistemi pa so zelo simpatični, ampak jih je zelo veliko, a so zelo majhni, zato velikokrat najdemo koga, ki bo podlegel stranpotem. Stranpoti so prevare pri poreklu, česar je zelo veliko, kontrole tam pa ni,” še pojasnjuje Aleš Kuhar.
“Ne najdemo razvojne smeri, da zgradimo obrambni zid pred velikimi multinacionalkami. S piskri in kuhalnicami ne bomo zmagali v antiglobalizaciji.”
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi?
Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo
Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Odgovarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar
Na predbožični večer smo Slovenci zapravili 101 milijon evrov. 24. 12. 2019 tako velja za dan, ko smo v preteklem letu zapravili največ denarja. Veliko denarja smo namenili tudi za hrano, pod katero so se v prazničnih dneh šibile domače mize. Redko pa se vprašamo, kakšno hrano nam trgovine sploh ponujajo in kaj jemo.
Pred vstopom v Evropsko unijo je imela Slovenija relativno zaprte meje za hrano in živilske izdelke. Slovenske živilske verige so pred tem ponujale lokalno hrano. Po vstopu pa smo hitro spremenili svoje vzorce, carinske bariere so padle in veliko spremembo je prinesel vstop dveh globalnih trgovskih verig, ki sta spremenili obzorje slovenskega prehranjevanja. Slovenci smo izrazito nezvesti, kar opažajo tudi tuje multinacionalke. Zelo hitro smo pripravljeni zamenjati svoje vzorce prehranjevanja.
“Slovenci kupujemo poceni hrano, zelo močno se odzivamo na akcije. Zaskrbljujoče je, da Slovenec nima občutka, kaj je cenovno dno, predvsem pri hrani. Zdi se nam, da cena nima racionalnega minimuma, cena hrane gre lahko neskončno v minus. Ne razumemo tega, da ima to posledice pri načinu proizvodnje, surovinah, kakovosti …” – dr. Aleš Kuhar, Biotehniška fakulteta
So za to, da iščemo čim cenejšo hrano, krivi diskontni trgovci? Diskontne trgovine imajo omejeno ponudbo, a natančno izbranih stvari, ki populaciji ustrezajo. Format diskontne trgovine je zmagovalni format v svetovnem merilu.
“Diskontni trgovci vključujejo slovensko ponudbo, da dekorirajo svoje trgovine. Slovenska živila v tovrstnih trgovinah niso resne ekonomske kategorije, seveda je nekaj izjem.”
V preteklem letu pa sta nas streznila dva dogodka pri uvozu hrane: poljski primer mesa in nekakovostno meso iz Avstrije. “To je zelo zapleten fenomen. V Slovenijo prihajajo živila, ki omogočajo izrazito nizko cenovno pozicijo, bodisi gre za ekstremno velike količine, uporabljajo se agresivne predelovalne metode. Gre za anonimne velikoserijske izdelke. Če slovenska industrija želi najti svoje mesto med temi izdelki, je pod velikim pritiskom. Veliki sistemi živilsko-predelovalne industrije so bolj inertni do tovrstnih praks, držijo visok standard, ker ga zmorejo v kombinaciji konkurenčne bitke na končni polici. Manjši sistemi pa so zelo simpatični, ampak jih je zelo veliko, a so zelo majhni, zato velikokrat najdemo koga, ki bo podlegel stranpotem. Stranpoti so prevare pri poreklu, česar je zelo veliko, kontrole tam pa ni,” še pojasnjuje Aleš Kuhar.
“Ne najdemo razvojne smeri, da zgradimo obrambni zid pred velikimi multinacionalkami. S piskri in kuhalnicami ne bomo zmagali v antiglobalizaciji.”
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.
Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.
Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.
Še dober teden je do lokalnih volitev. Na županskih stolčkih bo kot kažejo javnomnenjske ankete ostala večina tudi tistih županov, ki so jih povezovali s takšnimi ali drugačnimi nemoralnimi ali celo korupcijskimi dejanji.
“Ko sem šla v pokoj, sem povsem popustila. Težko je bilo priti s Tromostovja do pošte.” Gospa Polona se je pred tedni odločila, da se bo po letih neaktivnosti spet začela gibati in ukvarjati s športom. Je izjema ali pravilo? So vodene športne dejavnosti za starejše predrage, neprilagojene, preglasne, preveč intenzivne? In so sploh zdrave?
Pred lokalnimi volitvami se sprašujemo, koliko bi morali županski kandidati vedeti o zapletenem svetu črpanja evropskih sredstev, brez katerih bodo težko uresničili svoje obljube?
Neveljaven email naslov