Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi?
Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo
Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Odgovarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar
Na predbožični večer smo Slovenci zapravili 101 milijon evrov. 24. 12. 2019 tako velja za dan, ko smo v preteklem letu zapravili največ denarja. Veliko denarja smo namenili tudi za hrano, pod katero so se v prazničnih dneh šibile domače mize. Redko pa se vprašamo, kakšno hrano nam trgovine sploh ponujajo in kaj jemo.
Pred vstopom v Evropsko unijo je imela Slovenija relativno zaprte meje za hrano in živilske izdelke. Slovenske živilske verige so pred tem ponujale lokalno hrano. Po vstopu pa smo hitro spremenili svoje vzorce, carinske bariere so padle in veliko spremembo je prinesel vstop dveh globalnih trgovskih verig, ki sta spremenili obzorje slovenskega prehranjevanja. Slovenci smo izrazito nezvesti, kar opažajo tudi tuje multinacionalke. Zelo hitro smo pripravljeni zamenjati svoje vzorce prehranjevanja.
“Slovenci kupujemo poceni hrano, zelo močno se odzivamo na akcije. Zaskrbljujoče je, da Slovenec nima občutka, kaj je cenovno dno, predvsem pri hrani. Zdi se nam, da cena nima racionalnega minimuma, cena hrane gre lahko neskončno v minus. Ne razumemo tega, da ima to posledice pri načinu proizvodnje, surovinah, kakovosti …” – dr. Aleš Kuhar, Biotehniška fakulteta
So za to, da iščemo čim cenejšo hrano, krivi diskontni trgovci? Diskontne trgovine imajo omejeno ponudbo, a natančno izbranih stvari, ki populaciji ustrezajo. Format diskontne trgovine je zmagovalni format v svetovnem merilu.
“Diskontni trgovci vključujejo slovensko ponudbo, da dekorirajo svoje trgovine. Slovenska živila v tovrstnih trgovinah niso resne ekonomske kategorije, seveda je nekaj izjem.”
V preteklem letu pa sta nas streznila dva dogodka pri uvozu hrane: poljski primer mesa in nekakovostno meso iz Avstrije. “To je zelo zapleten fenomen. V Slovenijo prihajajo živila, ki omogočajo izrazito nizko cenovno pozicijo, bodisi gre za ekstremno velike količine, uporabljajo se agresivne predelovalne metode. Gre za anonimne velikoserijske izdelke. Če slovenska industrija želi najti svoje mesto med temi izdelki, je pod velikim pritiskom. Veliki sistemi živilsko-predelovalne industrije so bolj inertni do tovrstnih praks, držijo visok standard, ker ga zmorejo v kombinaciji konkurenčne bitke na končni polici. Manjši sistemi pa so zelo simpatični, ampak jih je zelo veliko, a so zelo majhni, zato velikokrat najdemo koga, ki bo podlegel stranpotem. Stranpoti so prevare pri poreklu, česar je zelo veliko, kontrole tam pa ni,” še pojasnjuje Aleš Kuhar.
“Ne najdemo razvojne smeri, da zgradimo obrambni zid pred velikimi multinacionalkami. S piskri in kuhalnicami ne bomo zmagali v antiglobalizaciji.”
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi?
Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo
Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Odgovarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar
Na predbožični večer smo Slovenci zapravili 101 milijon evrov. 24. 12. 2019 tako velja za dan, ko smo v preteklem letu zapravili največ denarja. Veliko denarja smo namenili tudi za hrano, pod katero so se v prazničnih dneh šibile domače mize. Redko pa se vprašamo, kakšno hrano nam trgovine sploh ponujajo in kaj jemo.
Pred vstopom v Evropsko unijo je imela Slovenija relativno zaprte meje za hrano in živilske izdelke. Slovenske živilske verige so pred tem ponujale lokalno hrano. Po vstopu pa smo hitro spremenili svoje vzorce, carinske bariere so padle in veliko spremembo je prinesel vstop dveh globalnih trgovskih verig, ki sta spremenili obzorje slovenskega prehranjevanja. Slovenci smo izrazito nezvesti, kar opažajo tudi tuje multinacionalke. Zelo hitro smo pripravljeni zamenjati svoje vzorce prehranjevanja.
“Slovenci kupujemo poceni hrano, zelo močno se odzivamo na akcije. Zaskrbljujoče je, da Slovenec nima občutka, kaj je cenovno dno, predvsem pri hrani. Zdi se nam, da cena nima racionalnega minimuma, cena hrane gre lahko neskončno v minus. Ne razumemo tega, da ima to posledice pri načinu proizvodnje, surovinah, kakovosti …” – dr. Aleš Kuhar, Biotehniška fakulteta
So za to, da iščemo čim cenejšo hrano, krivi diskontni trgovci? Diskontne trgovine imajo omejeno ponudbo, a natančno izbranih stvari, ki populaciji ustrezajo. Format diskontne trgovine je zmagovalni format v svetovnem merilu.
“Diskontni trgovci vključujejo slovensko ponudbo, da dekorirajo svoje trgovine. Slovenska živila v tovrstnih trgovinah niso resne ekonomske kategorije, seveda je nekaj izjem.”
V preteklem letu pa sta nas streznila dva dogodka pri uvozu hrane: poljski primer mesa in nekakovostno meso iz Avstrije. “To je zelo zapleten fenomen. V Slovenijo prihajajo živila, ki omogočajo izrazito nizko cenovno pozicijo, bodisi gre za ekstremno velike količine, uporabljajo se agresivne predelovalne metode. Gre za anonimne velikoserijske izdelke. Če slovenska industrija želi najti svoje mesto med temi izdelki, je pod velikim pritiskom. Veliki sistemi živilsko-predelovalne industrije so bolj inertni do tovrstnih praks, držijo visok standard, ker ga zmorejo v kombinaciji konkurenčne bitke na končni polici. Manjši sistemi pa so zelo simpatični, ampak jih je zelo veliko, a so zelo majhni, zato velikokrat najdemo koga, ki bo podlegel stranpotem. Stranpoti so prevare pri poreklu, česar je zelo veliko, kontrole tam pa ni,” še pojasnjuje Aleš Kuhar.
“Ne najdemo razvojne smeri, da zgradimo obrambni zid pred velikimi multinacionalkami. S piskri in kuhalnicami ne bomo zmagali v antiglobalizaciji.”
Ko po odlični oddaji slišimo vzklike: »Bravo, novinarji!«, je smer medijske strategije jasna. Mediji in novinarji morajo delovati v interesu javnosti. Torkov Vroči mikrofon o novinarjih, odzivih na novinarska razkritja, o zaskrbljujoči medijski sedanjosti in o iskanju novih poti. Gosta: doktorica Sandra Bašić Hrvatin, strokovnjakinja za medije, in novinar Vasja Jager.
Kako smo pri nas uspeli zanemariti poplavno varnost, kažejo posledice katastrofalnih poplav, ki se zadnja leta kar vrstijo. Na nevzdržno stanje opozarjajo vzdrževalci vodotokov, preverili smo, ali so res tempirana bomba ob prvem večjem deževju.
Zdi se, da je bilo v več kot leto dni trajajoči predsedniški volilni kampanji videti vse razen politike, vsebine in programa. Kaj bodo volitve prinesle zunanji politiki ZDA? Kakšen je utrip v New Yorku tik pred odločitvijo? Kaj bo jutri drugače, za Ameriko in svet?
Poslanci imajo na današnji seji na mizi še zadnjo možnost zagotoviti pravico do brezplačnega kosila v šolah vsem revnim otrokom, k čemur so jih javno pozvale številne humanitarne organizacije.
Donedavni tesni sodelavec novega generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa sam sebe označuje za ekonomskega migranta. V Evropo se je preselil iz Pakistana, ker je tu dobil službo pri UNHCR, visokem komisariatu Združenih narodov za begunce. Svojo pisarno ima v Budimpešti, kjer ima odličen pogled na trenuten odnos Evrope do begunske problematike, človekovih pravic in novega vala nacionalizmov.
Po ocenah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji več kot dva tisoč sedemsto brezdomcev. Oziroma toliko je oseb, vključenih v programe za brezdomstvo. A verjetno je tistih, ki so brez strehe nad glavo, precej več, saj je pri nas največkrat tako, da dokler nekdo ne spada v neko še tako nesmiselno evidenco, ga tako rekoč ni. Društvo Brezdomni do ključa je lani naštelo več kot štiri tisoč brezdomnih oseb, med njimi so bile tudi cele družine. Po podatkih društva Humanitarček brezdomni moški na cesti preživijo povprečno dvanajst let, ženske štiri. Kakorkoli, pot navzdol je hitra in lahko se zgodi vsakomur. Da bi spremenili odnos družbe do brezdomcev, se vse od leta 2010 zaznamuje svetovni dan brezdomcev. Predstavili bomo nekaj zgodb s temo letošnjega gesla dneva brezdomcev "Lahko se zgodi tudi tebi".
Kulturno dediščino je treba vključiti v življenje in uživati v njej, pravi Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kakšno je naše sobivanje s kulturno dediščino in kako odgovorni dediči smo?
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, med njimi je bil najmlajši star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija pa pomeni tudi kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok. In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujno vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Nekaj več kot 200 tisoč Slovenk in Slovencev se mora do konca leta odločiti, kaj bodo storili z vrednostnimi papirji, shranjenimi na Klirinško depotni družbi. V skladu z zakonom jih morajo prenesti na borzne hiše ali banke, ob tem pa se odpirajo številna vprašanja, večinoma povezana s stroški takšnega prenosa. In sicer koliko v povprečju stane takšen prenos, kolikšni so poznejši letni stroški vodenja računa na borznih hišah, pa tudi, kaj se bo zgodilo s papirji, večinoma iz časa privatizacije, ki bodo na KDD-ju ostali pozabljeni …
Kolikor vprašanih, toliko mnenj o javnih uslužbencih. In še kakšno več. Prevladujoče pa, da v zasebnem sektorju delajo, v javnem hodijo v službo. Da je potraten, prevelik, počasen in da so zaposleni nekakšne svete krave, ki službo dobijo in jo obdržijo do smrti. kaj pa če vse to ni nujno res? Pred skorajšnjim nadaljevanjem plačnih pogajanj, katerih tema bo hitrost sproščanja še veljavnih znižanj in zamrznitev, dobronamerno ponujamo nekaj iztočnic – za razmislek.
Turistično uspešna je lahko tudi hiša sredi puščave, a le, če se tako odločimo, če hočemo, če je politična volja. Tako pripoveduje gospod Taleb Rifai, generalni sekretar Svetovne turistične organizacije, ki je agencija Združenih narodov s sedežem v Madridu. Pogovarjali smo se o globalnem turizmu, ki že več let izkazuje nenehno rast, pa tudi napovedi za prihodnost mu, kljub krizam, kažejo zelo dobro: leta 2015 je mednarodne meje prestopilo skoraj 1,2 milijardi turistov, vsak sedmi prebivalec sveta je potoval v tujino, kar je izjemna aktivnost človeštva.
1. septembra bo 56.000 dijakov preizkusilo sistem integrirane oziroma enotne vozovnice, s katero bodo lahko izbirali med 35-imi ponudniki javnih prevozov, ki po državi ponujajo avtobusni in železniški promet ter mestni promet v Mariboru in Ljubljani. O reševanju težav, ki so se že prvi dan, ob začetku prodaje, pojavile in delovanju sistema novih vozovnic bo na vprašanja odgovarjala Suzana Habjanič iz Službe za trajnostno mobilnost in prometno politiko Ministrstva za infrastrukturo.
Skoraj vsaka stvar ima tudi svojo temno plat, tudi svetovni splet. Michael Bergman ga je v enem svojih člankov primerjal z ledeno goro. Vidni del gore predstavljajo nam vsem dostopne spletne strani, nevidni pa globoki in predvsem temni splet oziroma darkweb. To je del, kjer vladata kaos in anonimnost. To pa omogoča TOR oziroma The Onion Router, najbolj znano temačno omrežje, ki so ga razvili z namenom, da bi uporabnikom omogočilo anonimno rabo interneta. A kaj je pravzaprav na darknetu? Kot piše nekdo na nekem forumu - en velik dolgčas. Vseeno pa o tem delu spleta slišimo največkrat v povezavi z kibernetičnim kriminalom, prodajo nelegalnih drog, otroško pornografijo. O globinah internetne sfere pa več v Vročem mikrofonu.
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Že mesec dni je v javni razpravi predlog zakona o vajeništvu, ki so ga pripravili na ministrstvu za izobraževanje. Bistvo predloga je, da bi čez leto dni po desetletni prekinitvi pri nas vnovič zaživel vajeniški sistem šolanja za kar nekaj poklicev: med drugim za mizarja, kamnoseka, peka in mesarja. Vajenec bi po predlogu pol leta preživel v šoli, preostalo polovico leta pa bi pridobival praktična znanja pri delodajalcu. Odzivi na to so različni: mnenja delodajalcev, sindikatov in šolnikov se že razlikujejo glede statusa vajenca.
Iz Ria de Janeira prihajajo novice o nedokončanih delih ter gospodarski in politični krizi. Zato ne preseneča strah, da bodo olimpijske igre polomija. A Rio ne bo prvič gostil velikega mednarodnega dogodka. Zadnje svetovno prvenstvo v nogometu je dokaz, da so Brazilci dobri gostitelji. Tako meni novinar Mario Magalhaes. Igralka in humoristka Marcela Tavares pa obiskovalce čudovitega mesta v odmevnem “Preživetvenem vodniku” vendarle opozarja, da bodo težave na vsakem koraku.
Približno deset let že država odloča o tem, kje bo speljala hitro cesto, ki bi Koroško povezala s štajersko avtocesto. Ministrstvo za okolje je v prostor umestilo tako imenovano traso F2-2 od Šentruperta proti Velenju, del Savinjčanov pa temu ostro nasprotuje in predlaga priključek v Arji vasi.
Komaj devetletna deklica skupaj z bratom in sestro dela v tekstilnem obratu v bližini turško-sirske meje. Zasluži manj kot 10 evrskih centov na uro. Na pragu Evrope, ki finančno in tudi organizacijsko pomaga Turčiji pri oskrbi beguncev, smo priče sodobnemu suženjskemu izkoriščanju otrok. Le kakšne bodo razmere v predmestnem getu Gaziantepa, ko bodo izkoriščani otroci čez 5, 10, 15 let odrasli? Ostali bodo brez šol, brez otroštva, brez dostojanstva. Upanja in zaupanja imajo že danes zelo malo. V Turčiji je naš novinar Vala 202 obiskal tudi kliniko, kjer ranjenim beguncem iz Sirije pomagajo pri rehabilitaciji. Številni begunci imajo zaradi vojnih travm resne psihične težave, otroci se redko nasmejejo.
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti. Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
Britanci so se odločili, da ne bodo ostali. Toda kam dejansko gre Velika Britanija? In kako ji lahko potovanje na svoje olajša ali oteži EU? Kaj če ima prav profesor James D. Morow z Univerze Michigan? “Ne pravim, da je to najboljša stvar, ki se je zgodila EU, ampak da bi lahko bila najboljša stvar. Odvisno od tega, kako se bodo odzvali evropski voditelji.”
Neveljaven email naslov