Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aprila 2020 je bilo izdanih za 21 odstotkov antidepresivov več kot enakega meseca lani, maja kar za 41 več. V primerjavi z aprilom in majem 2010 gre za kar 73- in 88-odstotno povečanje.
Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da je poraba antidepresivov med prvim valom epidemije strmo narastla. Aprila je bilo izdanih za 21 odstotkov antidepresivov več kot enakega meseca lani, maja kar za 41. V primerjavi z aprilom in majem 2010 gre za kar 73- in 88-odstotno povečanje.
Pri rasti antidepresivov gre za dolgoročni trend, ki so ga epidemija in omejitveni ukrepi močno okrepili. Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje smo v Sloveniji lani pojedli 1,9 milijona škatlic psihoanaleptikov, med katere spadajo antidepresivi. To pomeni, da so zdravniki predpisali 212 tisoč receptov več kot ob začetku desetletja. V prvih desetih letih tisočletja se je poraba antidepresivov več kot podvojila, v prvih petnajstih potrojila.
V zadnjih štirih letih je poraba dnevnih odmerkov antidepresivov narasla za več kot pet milijonov na leto, v primerjavi z letom 2010 pa za skoraj 15 milijonov. Skupaj smo v Sloveniji lani pojedli skoraj 48 milijonov dnevnih odmerkov antidepresivov, kar pomeni 130 tisoč odmerkov na dan.
V prvi polovici letošnjega leta je bilo izdanih 344 tisoč receptov za antidepresive, kar je 115 tisoč več kot v prvi polovici leta 2010.
Psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan je prepričana, da slovenski psihiatri in tudi družinski zdravniki sicer znajo predpisovati antidepresive.
"Depresija je krvavenje duše in jo je nujno zdraviti." – Breda Jelen Sobočan
V Sloveniji smo po številu kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu na evropskem dnu, čeprav je, kot pojasnjuje klinična psihologinja, dr. Sana Čoderl Dobnik, pri blagih in zmernih oblikah depresivnih motenj dobra psihološka terapija dolgoročno lahko učinkovitejša pri reševanju problemov od antidepresivov.
"Dostopnost do psiholoških terapij je bistveno manjša, kot je dostopnost do medikamentoznih oblik zdravljenja." – dr. Sana Čoderl Dobnik
Družbene spremembe zadnjih desetletij se kažejo na duševnem zdravju ljudi.
"Spopadamo se s porastom duševnih stisk in duševnih motenj, s pandemijo se je ta rana še bolj odprla in so se težave pokazale. Pokazale so se tudi rakave rane zdravstvenega sistema v smislu slabe dostopnosti tako do pomoči psihiatrov, pedopsihiatrov, kliničnih psihologov v celotnem zdravstvenem sistemu." – dr. Sana Čoderl Dobnik
Breda Jelen Sobočan pravi, da v svoji ambulanti od krize 2008 ni bilo opaziti gospodarske rasti in regenaracije takratne krize. Opaža pa, da so številni ljudje že skoraj otrpli.
"Z neke ruralne družbe, ki je bila precej patriarhalna, paternalistična, kjer nisi smel biti svoj in imeti svojega obraza, smo prešli v atomizirano, tekmovalno, neoliberalistično, skrajno plenilsko in izolacijsko družbo, kjer od vrtca naprej otroke učimo, da se morajo boriti zase, samo zase in da so samo najboljši dovolj dobri, kdor zmaga, vzame vse, drugi so luzerji. V naši ruralni skupnosti nismo imeli niti dobre individuacije, da bi se sploh lahko na kaj postavili. Kot družba imamo izjemno slabo podstat osebnosti, ki je strašno ranljiva na sram, izolacijo, občutke krivde. Vse smo premešali in preskočili iz neke ruralne skupnosti, kjer ata povejo, kako bo, v to, da si za vse sam odgovoren. Če nisi najboljši, je to tvoja krivda." – Breda Jelen Sobočan
Na to podlago so prišli ukrepi, ki so pokazali tudi, kako pomembni so bili osebni zdravniki, z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pa ljudje nimajo varnih točk, kamor bi se lahko zatekli. Dostopnosti do kliničnih psihologov je bila že pred epidemijo zelo slaba, zdaj pa je sploh ni.
Otroci in mladostniki so v epidemiji postali spregledana skupina. "Na njih smo pozabili, v družbi ne razmišljamo, kakšen dolgoročni vpliv na razvoj otrok imajo ukrepi," pravi Sana Čoderl Dobnik, ki opozarja tudi, da vznemirjeni starši težko pomirijo otroka in delujejo podporno. Starši pa so v teh razmerah še posebej obremenjeni in so vznemirjeni zaradi negotovosti: "V razpravah o ukrepih pogrešam razpravo o psihosocialnih posledicah."
"Ne moremo se dogovoriti, kako peljati odnos z virusom, družba pa nam razpada. Premagati moramo virus, uničujemo pa svojo civilizacijo." – Breda Jelen Sobočan
Breda Jelen Sobočan opozarja, da oblast vpliva na to, kdo, kako in s kakšnimi simptomi prihaja v psihiatrijo. Prepričana je, da je rast porabe antidepresivov odsev družbene fragmentacije, v kateri so se ljudje znašli.: "Ljudi potiskamo v občutek krivde in nezmožnosti, kako je drugim lahko tako dobro, nam pa ne gre. Nasilje in stvari, ki jih na žalost že vidimo, so resni alarmi. Ni se igrati z neraguliranim delom človeka in družbe." Tako psihiatrinja kot psihologinja sta prepričani, da tablete tega ne morejo rešiti.
Breda Jelen Sobočan pravi, da antidepresivov ni prijetno jemati, ljudje jih ne jemljejo z veseljem:
"To so zdravila, ki ob samem uvajanju povzročajo precej zoprnih stranskih učinkov. Ko se vzpostavi neko stabilno stanje jemanja, ljudje niti ne čutijo, da jih jemljejo. Niti jih ne poživijo niti ne vplivajo na njihovo učinkovitost, ampak so samo kot neka dodatna koža. Vedno pa obstaja to, da se morajo po večini odpovedati dobri spolnosti in to je tisto, pri čemer so dodatno frustrirani. Antidepresivov nihče ne jemlje, ker bi mu to bilo všeč ali ker bi bilo to moderno. Vzame manjše zlo. Odpove se delu življenja, ki bi bilo sicer drugačno, na račun tega, da je manj anksiozen, da čustveno zdrži, da lahko spi ponoči, da ima apetit, da lahko kontaktira z ljudmi, da ga ne preplavljajo črne misli."
Po izkušnjah Sane Čoderl Dobnik si ljudje želijo probleme reševati: "Ampak v Sloveniji imamo problem, da teh ljudi nimamo v zdravstvu kam poslati. Bojim se, da je predpisovanje antidepresivov nadomestek za to, ker pogovornih terapij primanjkuje."
"Predstava, da smo v obdobju epidemije v vojnem stanju, v ljudeh vzbuja še več neugodnih čustev, jih še bolj plaši, vznemirja, jezi, kar vse skupaj lahko vodi do nasilnih vedenj. Sporočilo, da gre za vojno stanje, ljudi v teh stresnih časih zagotovo ne pomirja. Bolj ko smo bili ljudje v zgodovini travmatizirani in bolj ko te travme niso bile zaceljene, bolj smo gnani v to, da te travme ponavljamo. Na ta način samo poglabljamo svoje stiske." – Sana Čoderl Dobnik
"Razne vojske, ki so šle čez naša območja, so puščale zelo hude travme, ki jih ni dobro oživljati. To je nujno ustaviti in začeti pomirjati." – Breda Jelen Sobočan
1275 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Aprila 2020 je bilo izdanih za 21 odstotkov antidepresivov več kot enakega meseca lani, maja kar za 41 več. V primerjavi z aprilom in majem 2010 gre za kar 73- in 88-odstotno povečanje.
Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da je poraba antidepresivov med prvim valom epidemije strmo narastla. Aprila je bilo izdanih za 21 odstotkov antidepresivov več kot enakega meseca lani, maja kar za 41. V primerjavi z aprilom in majem 2010 gre za kar 73- in 88-odstotno povečanje.
Pri rasti antidepresivov gre za dolgoročni trend, ki so ga epidemija in omejitveni ukrepi močno okrepili. Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje smo v Sloveniji lani pojedli 1,9 milijona škatlic psihoanaleptikov, med katere spadajo antidepresivi. To pomeni, da so zdravniki predpisali 212 tisoč receptov več kot ob začetku desetletja. V prvih desetih letih tisočletja se je poraba antidepresivov več kot podvojila, v prvih petnajstih potrojila.
V zadnjih štirih letih je poraba dnevnih odmerkov antidepresivov narasla za več kot pet milijonov na leto, v primerjavi z letom 2010 pa za skoraj 15 milijonov. Skupaj smo v Sloveniji lani pojedli skoraj 48 milijonov dnevnih odmerkov antidepresivov, kar pomeni 130 tisoč odmerkov na dan.
V prvi polovici letošnjega leta je bilo izdanih 344 tisoč receptov za antidepresive, kar je 115 tisoč več kot v prvi polovici leta 2010.
Psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan je prepričana, da slovenski psihiatri in tudi družinski zdravniki sicer znajo predpisovati antidepresive.
"Depresija je krvavenje duše in jo je nujno zdraviti." – Breda Jelen Sobočan
V Sloveniji smo po številu kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu na evropskem dnu, čeprav je, kot pojasnjuje klinična psihologinja, dr. Sana Čoderl Dobnik, pri blagih in zmernih oblikah depresivnih motenj dobra psihološka terapija dolgoročno lahko učinkovitejša pri reševanju problemov od antidepresivov.
"Dostopnost do psiholoških terapij je bistveno manjša, kot je dostopnost do medikamentoznih oblik zdravljenja." – dr. Sana Čoderl Dobnik
Družbene spremembe zadnjih desetletij se kažejo na duševnem zdravju ljudi.
"Spopadamo se s porastom duševnih stisk in duševnih motenj, s pandemijo se je ta rana še bolj odprla in so se težave pokazale. Pokazale so se tudi rakave rane zdravstvenega sistema v smislu slabe dostopnosti tako do pomoči psihiatrov, pedopsihiatrov, kliničnih psihologov v celotnem zdravstvenem sistemu." – dr. Sana Čoderl Dobnik
Breda Jelen Sobočan pravi, da v svoji ambulanti od krize 2008 ni bilo opaziti gospodarske rasti in regenaracije takratne krize. Opaža pa, da so številni ljudje že skoraj otrpli.
"Z neke ruralne družbe, ki je bila precej patriarhalna, paternalistična, kjer nisi smel biti svoj in imeti svojega obraza, smo prešli v atomizirano, tekmovalno, neoliberalistično, skrajno plenilsko in izolacijsko družbo, kjer od vrtca naprej otroke učimo, da se morajo boriti zase, samo zase in da so samo najboljši dovolj dobri, kdor zmaga, vzame vse, drugi so luzerji. V naši ruralni skupnosti nismo imeli niti dobre individuacije, da bi se sploh lahko na kaj postavili. Kot družba imamo izjemno slabo podstat osebnosti, ki je strašno ranljiva na sram, izolacijo, občutke krivde. Vse smo premešali in preskočili iz neke ruralne skupnosti, kjer ata povejo, kako bo, v to, da si za vse sam odgovoren. Če nisi najboljši, je to tvoja krivda." – Breda Jelen Sobočan
Na to podlago so prišli ukrepi, ki so pokazali tudi, kako pomembni so bili osebni zdravniki, z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pa ljudje nimajo varnih točk, kamor bi se lahko zatekli. Dostopnosti do kliničnih psihologov je bila že pred epidemijo zelo slaba, zdaj pa je sploh ni.
Otroci in mladostniki so v epidemiji postali spregledana skupina. "Na njih smo pozabili, v družbi ne razmišljamo, kakšen dolgoročni vpliv na razvoj otrok imajo ukrepi," pravi Sana Čoderl Dobnik, ki opozarja tudi, da vznemirjeni starši težko pomirijo otroka in delujejo podporno. Starši pa so v teh razmerah še posebej obremenjeni in so vznemirjeni zaradi negotovosti: "V razpravah o ukrepih pogrešam razpravo o psihosocialnih posledicah."
"Ne moremo se dogovoriti, kako peljati odnos z virusom, družba pa nam razpada. Premagati moramo virus, uničujemo pa svojo civilizacijo." – Breda Jelen Sobočan
Breda Jelen Sobočan opozarja, da oblast vpliva na to, kdo, kako in s kakšnimi simptomi prihaja v psihiatrijo. Prepričana je, da je rast porabe antidepresivov odsev družbene fragmentacije, v kateri so se ljudje znašli.: "Ljudi potiskamo v občutek krivde in nezmožnosti, kako je drugim lahko tako dobro, nam pa ne gre. Nasilje in stvari, ki jih na žalost že vidimo, so resni alarmi. Ni se igrati z neraguliranim delom človeka in družbe." Tako psihiatrinja kot psihologinja sta prepričani, da tablete tega ne morejo rešiti.
Breda Jelen Sobočan pravi, da antidepresivov ni prijetno jemati, ljudje jih ne jemljejo z veseljem:
"To so zdravila, ki ob samem uvajanju povzročajo precej zoprnih stranskih učinkov. Ko se vzpostavi neko stabilno stanje jemanja, ljudje niti ne čutijo, da jih jemljejo. Niti jih ne poživijo niti ne vplivajo na njihovo učinkovitost, ampak so samo kot neka dodatna koža. Vedno pa obstaja to, da se morajo po večini odpovedati dobri spolnosti in to je tisto, pri čemer so dodatno frustrirani. Antidepresivov nihče ne jemlje, ker bi mu to bilo všeč ali ker bi bilo to moderno. Vzame manjše zlo. Odpove se delu življenja, ki bi bilo sicer drugačno, na račun tega, da je manj anksiozen, da čustveno zdrži, da lahko spi ponoči, da ima apetit, da lahko kontaktira z ljudmi, da ga ne preplavljajo črne misli."
Po izkušnjah Sane Čoderl Dobnik si ljudje želijo probleme reševati: "Ampak v Sloveniji imamo problem, da teh ljudi nimamo v zdravstvu kam poslati. Bojim se, da je predpisovanje antidepresivov nadomestek za to, ker pogovornih terapij primanjkuje."
"Predstava, da smo v obdobju epidemije v vojnem stanju, v ljudeh vzbuja še več neugodnih čustev, jih še bolj plaši, vznemirja, jezi, kar vse skupaj lahko vodi do nasilnih vedenj. Sporočilo, da gre za vojno stanje, ljudi v teh stresnih časih zagotovo ne pomirja. Bolj ko smo bili ljudje v zgodovini travmatizirani in bolj ko te travme niso bile zaceljene, bolj smo gnani v to, da te travme ponavljamo. Na ta način samo poglabljamo svoje stiske." – Sana Čoderl Dobnik
"Razne vojske, ki so šle čez naša območja, so puščale zelo hude travme, ki jih ni dobro oživljati. To je nujno ustaviti in začeti pomirjati." – Breda Jelen Sobočan
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Čeprav se nam včasih zdi, da je še vedno pandemija covida-19 daleč pred vsemi temami in novicami, svet še zdaleč ni počakal. Pred petimi leti je med prvimi novicami ves čas bila begunsko-migrantska kriza. Ta se je sčasoma razvila v stanje in s to problematiko se že od nastanka ukvarjajo tudi države Evropske unije. Kaj se trenutno dogaja na tem področju? Pred kakšnimi izzivi so? In kaj lahko sploh pričakujemo v prihodnosti? To je tema današnjega Vročega mikrofona, v katerega nas bo vpeljal Gašper Andrinek, ki je v Bruselj poklical našega dopisnika Igorja Juriča.
Dijakom poklicnih in strokovnih šol, ki sestavljajo dve tretjini vseh srednješolcev, grozi, da bodo ostali brez praktičnega izobraževanja v tolikšni meri, da bo vprašljiva njihova poklicna usposobljenost. Mnogi izmed njih, še posebej v programih nižjega poklicnega izobraževanja, nimajo pogojev za učenje na daljavo, med njimi pa je velik delež dijakov s posebnimi potrebami. Kako se spopasti s posledicami, pojasnjuje Janez Damjan, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje
Včeraj so kozmetičarke vložile pobudo za presojo vladnih odlokov, ki omejujejo ponujanje in prodajo blaga in storitev. Dve, ki sta zaprli svojo dejavnost, sta spregovorili tudi za Vroči mikrofon. Svoj težek položaj, v katerega ga je pahnila nelogičnost ukrepov, je opisal tudi uveljavljen cvetličar. Številna majhna podjetja in samostojni podjetniki so se znašli na robu preživetja.
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Leto dni je minilo od popolne ustavitve javnega življenja v kitajskem mestu Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstvenofantastični film, a oddaljena resničnost je postala realnost vsega sveta. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. V prvem valu, spomladi, smo bili pozitiven zgled spopadanja z epidemijo, od jeseni pa nam gre izjemno slabo. Kljub manjšemu umirjanju števila okužb smo še zelo daleč od vsaj približne normalizacije razmer, dodatne skrbi pa povzroča prihod angleškega seva. Nekaj vidikov epidemije v daljšem časovnem obdobju analiziramo z dr. Nino Ružić Gorenjec z Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko pri medicinski fakulteti v Ljubljani in dr. Sašem Dolencem iz Kvarkadabre.
Že dobre tri mesece so šolajoči se slovenski otroci in mladostniki doma, najdlje v primerjavi z vrstniki ostalih držav EU. In nič ne kaže, da se bodo šolska vrata osnovnih in srednjih šol za večino kaj kmalu odprla. Kakšen primanjkljaj v znanju in spretnostih bo prinesla tako dolgo trajajoča šola na daljavo? Bodo pristojni še dodatno razrahljali učne načrte in pravila za dokončanje šolskega leta? Kako bo z ocenjevanjem, ko se bodo enkrat vrnili v šolske klopi in kako rešiti zagate s praktičnim poukom v strokovnih srednjih šolah? Smo čisto pozabili na nadarjene učence? To je le nekaj vprašanj, na katere je odgovoril dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, kjer so zadolženi za razvoj in prilagoditve celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema države.
Nadzor oljčnega olja Inšpekcije za varno hrano je pokazal, da je na trgovskih policah celo olje, ki je označeno kot ekstra deviško, pa v resnici sploh ni primerno za uživanje. Več kot je nadzora, manj je nepravilnosti, zato bi bilo nadzor nujno še okrepiti. Obetajo pa se tudi spremembe na področju pridelave hrane. Evropska komisija od članic med drugim zahteva zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu za 50 odstotkov in zmanjšanje uporabe antibiotikov. Sogovornika: Andreja Bizjak in Jernej Drofenik (oba z Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)
Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.
Zgodovina je sicer polna teorij zarot, ki so nastopile ob pandemijah, a vse povezane z mobilnim omrežjem 5G v zadnjih letih še posebej izstopajo. Zakaj so tako privlačne, kaj 5G prinaša in zakaj neupravičeno vzbuja skrb in razburja? V minulem odbitem letu smo veliko govorili o mobilnem omrežju prihodnosti, Vroči mikrofon zato povzema več epizod podkasta Odbita do bita in tolmači ključne pomisleke.
Učenci s posebnimi potrebami so se po več kot dveh mesecih spet vrnili v šolske klopi. Kako je potekal "nov začetek šolskega leta", smo preverili na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne – IRIS. Naša gostja je bila ravnateljica centra Katjuša Koprivnikar.
Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zadnjih deset let v Sloveniji nismo imeli urejenega področja za izplačevanje nadomestil iz naslova praznih nosilcev podatkov, za to pa od julija 2019 skrbi kolektivna organizacija Kopriva. Pri nakupu prenosnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, ključkov USB in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. Zbiranje nadomestila za prazne nosilce podatkov: kasete, CD-je, spominske kartice, računalnike, telefone …, katere koli naprave ali nosilce, ki omogočajo reproduciranje avtorskih del, deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Julija 2019 pa se je to področje korenito spremenilo. Kako, s sogovorniki na področju glasbenih kolektivnih organizacij ugotavlja Klara Zupančič.
Pretekli teden so v Sloveniji razglasili letošnje prejemnike Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj, ki veljajo za najvišja priznanja v znanosti. Zoisovi nagradi za življenjsko delo sta šli tokrat v roke raziskovalki na področju biomedicine in biokemije in nekdanji dolgoletni direktorici Nacionalnega inštituta za biologijo Tamari Lah Turnšek in zaslužnemu profesorju in nekdanjemu dolgoletnemu direktorju Kemijskega inštituta Stanislavu Pejovniku, med drugim tudi za pionirsko delo na področju litijevih baterij. Slišali boste nekaj letošnjih prejemnikov nagrad, ki bodo razmišljali o tem, kako je razvita znanost povezana s kakovostjo življenja v državi in kaj izgubljamo z njenim zanemarjanjem. Zoisove nagrajence je v oddaji Studio ob 17h gostila Nina Slaček, za Vroči mikrofon pa jih je povzela Maja Ratej.
Zakaj se skupini Za Savo koncesijska pogodba za hidroelektrarne na srednji Savi zdi zelo nenavadna in zahteva odprt in transparenten postopek, da ne bi šli še enkrat na led, kot smo šli v primeru TEŠ-a 6 in Magne?
Najhuje je zamahniti z roko in reči, da se nič ne da Ker se v časih epidemije socialne mreže krčijo in oseba, ki trpi nasilje, velikokrat nima nikogar, ki bi se mu lahko zaupala, je še toliko bolj pomembno, da kot starš ostanemo pozorni na obnašanje otrok, opozarja Maja Plaz. "Spolno nasilje je ponavadi povzročeno s strani bližnjih oseb. Odgovornost vsakega od nas je, da je pripravljen na odziv, če bi se nam otrok zaupal, da se nekaj dogaja. Pomembno je, da ob tem nismo šokirani in da mu verjamemo. " Kam se lahko obrnete po pomoč? - 080-11-55 (klicna številka Društva SOS telefon), - Ženska svetovalnica: krizne številke za pomoč žrtvam nasilja, za umik v varne hiše, krizne centre in za psihosocialno pomoč, - anonimna e-prijava nasilja v družini, - klicne številke za pomoč pri duševni stiski so dostopne tukaj in na spletni strani Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, - brezplačni razbremenilni pogovori
Miha Kadunc in dr. Maja Založnik (COVID-19 Sledilnik) o vseh vrstah podatkov, ki nam počasi sestavljajo sliko aktualne epidemije.
Šaleške doline ne vznemirja samo zadnja zaustavitev šestega bloka. Še bolj je na tapeti zamisel, da bi v Termoelektrarni Šoštanj poleg premoga kurili še odpadke, zato so prebivalci ustanovili več gibanj, s katerimi skušajo preprečiti vzpostavitev sosežiga v bloku 6 zadnje slovenske termoelektrarne. Raziskuje naša dopisnica Metka Pirc.
Neveljaven email naslov