Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?

Vpliv domačih razmer na uspešnost šolanja otrok in mladostnikov je močno poglobil razslojevanje, (pre)dolgo šolanje na daljavo pa prikriva tudi številne zlorabe

Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni, številni dijaki pa, z izjemo nekaj tednov jeseni, v šoli niso bili že od marca lani. Tako nepričakovano dolgo obdobje zdaj že pušča posledice tudi na tistih, ki jim šolanje na daljavo ustreza. Vse več je tistih, ki pouku niso mogli uspešno slediti zaradi učnih težav ali zaradi slabih razmer doma, pa takih, ki imajo težave z zbranostjo, z anksioznostjo, duševnimi stiskami, tudi takimi, ki se kažejo v težjih oblikah motenj hranjenja, samopoškodovanja in tudi resnejših poskusov samomora. Med domačimi zidovi pa ni potekalo zgolj šolanje, pač pa so lažje ostale skrite tudi različne vrste zlorab. In le med predšolskimi in šolskimi otroki, temveč tudi med študenti.

"O študentih se govori premalo. Čeprav jim pravimo, da so mlajši odrasli, so še vseeno mladostniki. V tej epidemiji so spregledani, saj se ves čas pogovarjamo o predšolskih in šolskih otrocih. Tuje raziskave pa kažejo, da se največ tesnobe pojavlja prav pri študentih."

Tako poudarja direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor Alenka Seršen Fras, kjer pomoč iščejo predvsem otroci in mladostniki, ki imajo čustvene, vedenjske oziroma učne težave ali stiske. Ti otroci so tudi v obdobju epidemije brez dvoma med ranljivejšimi, saj je šola zanje izjemno pomemben prostor: "Šola je zanje varovalnik takšnega razvoja. V šoli ne gre le za prenos znanja iz osebe A na osebo B, ampak je šola prostor, v katerem se izgrajuje identiteta. Povezanost z drugimi je izjemnega pomena za zdrav duševni razvoj, ampak za marsikoga je to pomemben varovalnik. En dober prijatelj, ena pomembna oseba ti lahko reši življenje. Če tega nimaš doma, dobiš to v šoli."

Otroci brez nujno potrebne podpore in pomoči doma vse težje izpolnjujejo zahteve pouka na daljavo. Zdaj sicer vsem dostopna informacijsko-komunikacijska tehnologija pa tudi ne zagotavlja, da otrok oziroma mladostnik pomoč, podporo in sprejetost dobi vsaj od vrstnikov.

"Dejstvo je, da so nekateri otroci lahko v tem živahnem spletnem svetu zelo osamljeni. Morda so bili že pred epidemijo, ampak smo lahko vsaj v šoli spodbujali vzpostavljenje socialnih stikov. Tega pa zdaj ni več. Osamljenost je dober kazalec depresivnega življenja."

"Vemo, da se 90 odstotkov zlorab dogaja znotraj družinskega kroga, kar pomeni, da ima otrok sovražnika, storilca doma. V takem primeru je šola kot vzgojnoizobraževalna ustanova predstavljala varovalno okolje, kjer je bil otrok varen pred nasiljem. In ko se je razglasila epidemija, smo te otroke spregledali in pozabili nanje. Potisnili smo jih v žrelo grozote, katero pa si težko predstavljamo. Že brez epidemije doživljajo grozote, ki jih nihče ne bi smel. In že takrat smo jih pozabili, zdaj pa so njihove stiske še toliko bolj očitne. Številne zaziskave kažejo, da je spolno zlorabljen vsak peti otrok, vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Te številke so grozljive, ampak smo na vse te otroke pozabili." Nina Kočar, direktorica Inštituta za zaščito otrok Lunina vila

Otroci in mladostniki še zdaleč niso izgubljena generacija, bodo pa dolgoročne posledice izjemno odvisne od tega, s kakšnim razumevanjem in prilagoditvami bomo znali pomagati.

"Včasih preveč sodimo po sebi. Težko si predstavljamo, da v naši državi živijo tudi drugačni otroci v drugačnih razmerah in družinah. Epidemija je te razlike zdaj poudarila in zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnje vseh drugih." - Marija Anderluh, vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani.