Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Vpliv domačih razmer na uspešnost šolanja otrok in mladostnikov je močno poglobil razslojevanje, (pre)dolgo šolanje na daljavo pa prikriva tudi številne zlorabe
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni, številni dijaki pa, z izjemo nekaj tednov jeseni, v šoli niso bili že od marca lani. Tako nepričakovano dolgo obdobje zdaj že pušča posledice tudi na tistih, ki jim šolanje na daljavo ustreza. Vse več je tistih, ki pouku niso mogli uspešno slediti zaradi učnih težav ali zaradi slabih razmer doma, pa takih, ki imajo težave z zbranostjo, z anksioznostjo, duševnimi stiskami, tudi takimi, ki se kažejo v težjih oblikah motenj hranjenja, samopoškodovanja in tudi resnejših poskusov samomora. Med domačimi zidovi pa ni potekalo zgolj šolanje, pač pa so lažje ostale skrite tudi različne vrste zlorab. In le med predšolskimi in šolskimi otroki, temveč tudi med študenti.
"O študentih se govori premalo. Čeprav jim pravimo, da so mlajši odrasli, so še vseeno mladostniki. V tej epidemiji so spregledani, saj se ves čas pogovarjamo o predšolskih in šolskih otrocih. Tuje raziskave pa kažejo, da se največ tesnobe pojavlja prav pri študentih."
Tako poudarja direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor Alenka Seršen Fras, kjer pomoč iščejo predvsem otroci in mladostniki, ki imajo čustvene, vedenjske oziroma učne težave ali stiske. Ti otroci so tudi v obdobju epidemije brez dvoma med ranljivejšimi, saj je šola zanje izjemno pomemben prostor: "Šola je zanje varovalnik takšnega razvoja. V šoli ne gre le za prenos znanja iz osebe A na osebo B, ampak je šola prostor, v katerem se izgrajuje identiteta. Povezanost z drugimi je izjemnega pomena za zdrav duševni razvoj, ampak za marsikoga je to pomemben varovalnik. En dober prijatelj, ena pomembna oseba ti lahko reši življenje. Če tega nimaš doma, dobiš to v šoli."
Otroci brez nujno potrebne podpore in pomoči doma vse težje izpolnjujejo zahteve pouka na daljavo. Zdaj sicer vsem dostopna informacijsko-komunikacijska tehnologija pa tudi ne zagotavlja, da otrok oziroma mladostnik pomoč, podporo in sprejetost dobi vsaj od vrstnikov.
"Dejstvo je, da so nekateri otroci lahko v tem živahnem spletnem svetu zelo osamljeni. Morda so bili že pred epidemijo, ampak smo lahko vsaj v šoli spodbujali vzpostavljenje socialnih stikov. Tega pa zdaj ni več. Osamljenost je dober kazalec depresivnega življenja."
"Vemo, da se 90 odstotkov zlorab dogaja znotraj družinskega kroga, kar pomeni, da ima otrok sovražnika, storilca doma. V takem primeru je šola kot vzgojnoizobraževalna ustanova predstavljala varovalno okolje, kjer je bil otrok varen pred nasiljem. In ko se je razglasila epidemija, smo te otroke spregledali in pozabili nanje. Potisnili smo jih v žrelo grozote, katero pa si težko predstavljamo. Že brez epidemije doživljajo grozote, ki jih nihče ne bi smel. In že takrat smo jih pozabili, zdaj pa so njihove stiske še toliko bolj očitne. Številne zaziskave kažejo, da je spolno zlorabljen vsak peti otrok, vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Te številke so grozljive, ampak smo na vse te otroke pozabili." Nina Kočar, direktorica Inštituta za zaščito otrok Lunina vila
Otroci in mladostniki še zdaleč niso izgubljena generacija, bodo pa dolgoročne posledice izjemno odvisne od tega, s kakšnim razumevanjem in prilagoditvami bomo znali pomagati.
"Včasih preveč sodimo po sebi. Težko si predstavljamo, da v naši državi živijo tudi drugačni otroci v drugačnih razmerah in družinah. Epidemija je te razlike zdaj poudarila in zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnje vseh drugih." - Marija Anderluh, vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Vpliv domačih razmer na uspešnost šolanja otrok in mladostnikov je močno poglobil razslojevanje, (pre)dolgo šolanje na daljavo pa prikriva tudi številne zlorabe
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni, številni dijaki pa, z izjemo nekaj tednov jeseni, v šoli niso bili že od marca lani. Tako nepričakovano dolgo obdobje zdaj že pušča posledice tudi na tistih, ki jim šolanje na daljavo ustreza. Vse več je tistih, ki pouku niso mogli uspešno slediti zaradi učnih težav ali zaradi slabih razmer doma, pa takih, ki imajo težave z zbranostjo, z anksioznostjo, duševnimi stiskami, tudi takimi, ki se kažejo v težjih oblikah motenj hranjenja, samopoškodovanja in tudi resnejših poskusov samomora. Med domačimi zidovi pa ni potekalo zgolj šolanje, pač pa so lažje ostale skrite tudi različne vrste zlorab. In le med predšolskimi in šolskimi otroki, temveč tudi med študenti.
"O študentih se govori premalo. Čeprav jim pravimo, da so mlajši odrasli, so še vseeno mladostniki. V tej epidemiji so spregledani, saj se ves čas pogovarjamo o predšolskih in šolskih otrocih. Tuje raziskave pa kažejo, da se največ tesnobe pojavlja prav pri študentih."
Tako poudarja direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor Alenka Seršen Fras, kjer pomoč iščejo predvsem otroci in mladostniki, ki imajo čustvene, vedenjske oziroma učne težave ali stiske. Ti otroci so tudi v obdobju epidemije brez dvoma med ranljivejšimi, saj je šola zanje izjemno pomemben prostor: "Šola je zanje varovalnik takšnega razvoja. V šoli ne gre le za prenos znanja iz osebe A na osebo B, ampak je šola prostor, v katerem se izgrajuje identiteta. Povezanost z drugimi je izjemnega pomena za zdrav duševni razvoj, ampak za marsikoga je to pomemben varovalnik. En dober prijatelj, ena pomembna oseba ti lahko reši življenje. Če tega nimaš doma, dobiš to v šoli."
Otroci brez nujno potrebne podpore in pomoči doma vse težje izpolnjujejo zahteve pouka na daljavo. Zdaj sicer vsem dostopna informacijsko-komunikacijska tehnologija pa tudi ne zagotavlja, da otrok oziroma mladostnik pomoč, podporo in sprejetost dobi vsaj od vrstnikov.
"Dejstvo je, da so nekateri otroci lahko v tem živahnem spletnem svetu zelo osamljeni. Morda so bili že pred epidemijo, ampak smo lahko vsaj v šoli spodbujali vzpostavljenje socialnih stikov. Tega pa zdaj ni več. Osamljenost je dober kazalec depresivnega življenja."
"Vemo, da se 90 odstotkov zlorab dogaja znotraj družinskega kroga, kar pomeni, da ima otrok sovražnika, storilca doma. V takem primeru je šola kot vzgojnoizobraževalna ustanova predstavljala varovalno okolje, kjer je bil otrok varen pred nasiljem. In ko se je razglasila epidemija, smo te otroke spregledali in pozabili nanje. Potisnili smo jih v žrelo grozote, katero pa si težko predstavljamo. Že brez epidemije doživljajo grozote, ki jih nihče ne bi smel. In že takrat smo jih pozabili, zdaj pa so njihove stiske še toliko bolj očitne. Številne zaziskave kažejo, da je spolno zlorabljen vsak peti otrok, vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Te številke so grozljive, ampak smo na vse te otroke pozabili." Nina Kočar, direktorica Inštituta za zaščito otrok Lunina vila
Otroci in mladostniki še zdaleč niso izgubljena generacija, bodo pa dolgoročne posledice izjemno odvisne od tega, s kakšnim razumevanjem in prilagoditvami bomo znali pomagati.
"Včasih preveč sodimo po sebi. Težko si predstavljamo, da v naši državi živijo tudi drugačni otroci v drugačnih razmerah in družinah. Epidemija je te razlike zdaj poudarila in zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnje vseh drugih." - Marija Anderluh, vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani.
Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.
Analize in številke govorijo pomembno zgodbo, v kateri se razvija slovenski šport, ki na letni ravni generira 1,6 odstotka BDP. Skozi javna sredstva se v šport vrača manj kot petina teh sredstev, zato si želi športna sfera prevetritev in sprememb. Priložnosti je ogromno, zato bo zelo pomembna konkretna usmeritev države, ki bi s sistemskimi ureditvami premostila še eno težavo, ki se trenutno kaže v športu. Analiza zakulisja delovanja športa in njegovih vplivov, ki jih ima na družbo. O katerih težavah bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti?
Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Z okoljevarstveniki, mladimi in raziskovalci razmišljamo o tem, katera področja bo morala prihodnja vlada obvezno nasloviti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najbolj nujni, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo. Pred volitvami se je o okoljskih problematikah Jan Grilc pogovarjal z Gajo Brecelj in Andrejem Gnezdo iz Umanotere, Mihom Mikljem iz Mladih za podnebno pravičnost ter Aljošo Slameršakom, klimatologom in ekonomistom.
Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družbenih omrežjih. O tem, kako izgleda zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja izgledati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer se več mesecev preiskovali lažne profile na twitterju in svoje ugotovitve predstavili v podkast seriji Lažne realnosti.
V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130 tisoč ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200 tisoč žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
V skladiščih so še vedno številne surovine, ki so jih trgovci kupovali pred novim letom po občutno nižjih cenah, maloprodajne cene hrane pa rastejo. Ljudje bi morali razmisliti, kaj kupujejo, da bodo nakupljeno hrano tudi zares porabili. Med epidemijo se je količina zavržene hrane namreč povečala, čeprav smo več kuhali doma. O tem, kako se kot kupec racionalno vesti v obdobju neracionalnosti, smo se pogovarjali s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem.
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Neveljaven email naslov