V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.

Številni se v obdobju epidemije zaradi pomanjkanja osebnih zdravnikov obračajo na pro bono ambulante, namenjene predvsem beguncem in brezdomcem

V Sloveniji je kar 131.000 zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se zdaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, predvsem beguncem in brezdomcem.

Našli smo zgodbi dveh oseb, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odsotnosti družinskih zdravnikov. Stara slabost jugoslovanskega sistema, ki je izbruhnila v tem epidemičnem času, (za)pušča najranljivejše v dušnih stiskah.

"Stara sem 86 let, po poklicu sem zdravnica. Oktobra so mi iz ZD Bežigrad sporočili, da si moram zaradi odhoda osebne zdravnice poiskati novega zdravnika. A objave o razpoložljivosti na spletu se ne ujemajo s stvarnostjo." – Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije

Prošnje je poslala v vse zdravstvene domove v Ljubljani. Med drugim je njena prošnja za osebnega zdravnika končala v pro bono ambulanti za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Ironično glede na dejstvo, da je to ambulanto soustanovila.

"Bila sem počaščena, da se zdravim pri kolegih, ki delajo tam kot prostovoljci. Moje spoštovanje do njih je res globoko. Ampak po drugi strani pa sem plačevala zdravstveno zavarovanje točno 60 let. Da končam v zdravstveni ambulanti za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja in tako rekoč odžrem prostor nekomu, ki tega res nima, se mi zdi na neki način nekorektno do družbe."