Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.
Gre pa zato.
Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.
Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!
V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.
Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje? Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.
In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo na pamet.
In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani. Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.
Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.
Gre pa zato.
Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.
Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!
V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.
Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje? Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.
In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo na pamet.
In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani. Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.
Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov