Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

06.09.2011


Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.

Gre pa zato.

Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.

Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!

V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj  za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.

Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje?  Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.

In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi  šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo  na pamet.

In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani.  Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem  dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.

Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi  uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

06.09.2011


Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.

Gre pa zato.

Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.

Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!

V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj  za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.

Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje?  Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.

In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi  šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo  na pamet.

In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani.  Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem  dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.

Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi  uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov