Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.
Gre pa zato.
Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.
Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!
V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.
Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje? Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.
In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo na pamet.
In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani. Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.
Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.
Gre pa zato.
Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.
Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!
V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.
Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje? Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.
In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo na pamet.
In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani. Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.
Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov