Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!
Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.
Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.
V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?
Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.
Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.
Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.
A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.
Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.
Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.
Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.
Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…
A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.
Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?
Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.
Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!
In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!
Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.
Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.
V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?
Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.
Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.
Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.
A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.
Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.
Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.
Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.
Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…
A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.
Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?
Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.
Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!
In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov