Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

15.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!

Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.

Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.

V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?

Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.

Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.

Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.

A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.

Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.

Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.

Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.

Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…

A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.

Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?

Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.

Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!

In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

15.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!

Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.

Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.

V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?

Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.

Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.

Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.

A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.

Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.

Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.

Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.

Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…

A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.

Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?

Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.

Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!

In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov