Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

15.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!

Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.

Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.

V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?

Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.

Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.

Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.

A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.

Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.

Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.

Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.

Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…

A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.

Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?

Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.

Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!

In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

15.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!

Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.

Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.

V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?

Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.

Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.

Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.

A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.

Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.

Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.

Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.

Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…

A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.

Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?

Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.

Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!

In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov