Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

15.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!

Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.

Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.

V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?

Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.

Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.

Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.

A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.

Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.

Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.

Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.

Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…

A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.

Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?

Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.

Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!

In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

15.11.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!

Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.

Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.

V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?

Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.

Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.

Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.

A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.

Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.

Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.

Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.

Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…

A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.

Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?

Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.

Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!

In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.


24.08.2021

Živalska farma

Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.


13.07.2021

Dolgo, vroče poletje.

Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?


06.07.2021

Stati in cepetati

Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.


29.06.2021

Klasična filologija koronavirusa

Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.


22.06.2021

Izštevanka

Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.


15.06.2021

Ovadi me nežno

Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.


08.06.2021

Turki so v deželi že

Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.


01.06.2021

"Hola Venezuela!"

Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"


25.05.2021

Soseda je dala jajčeca tri, mala Marjanca pa en LSD.

Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.


18.05.2021

Naprej zastava slave

Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.


11.05.2021

Naredi si sam: Črni panter

Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.


04.05.2021

"En hud pesjan je živu!"

Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?


27.04.2021

Kako smo še malo potrpeli

Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.


20.04.2021

Levi bočni

Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.


13.04.2021

Hau du ju du

Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.


06.04.2021

Male sive celice slovenske osamosvojitve

Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.


30.03.2021

"Dobro pije, dobro je. Jupajdi ja da!"

Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?


23.03.2021

Medved z iglo v šapi

Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.


16.03.2021

Lov na dejstva

Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.


09.03.2021

Družabno o družbenem

Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"


Stran 8 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov