Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Neveljaven email naslov