Sedim v močvirju in razmišljam

Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.

Človek bi pričakoval,  da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti.  V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.

Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale.  Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo  k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”

A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket.  Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”

Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”

Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?

V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!

Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.

Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni  izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.

Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.

Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.

Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”