Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov