Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez
možnosti avtorskega honorarja.
Danes pa zelo na kratko, ker je nihanje med ošpicami in avtorskimi honorarji preveč dramatično, da bi nam že dovolilo daljšo analizo.
Najprej racionalna ugotovitev: ko kdo sestavi vladno ekipo samih poštenjakov, je treba še bolj našpičiti ušesa in dvigniti obrv kot takrat, ko so v vladi običajne barabe. Zgolj čuječi javnosti se lahko zahvalimo, da so “integralni in strokovni” razkrinkani kot povsem običajni slovenski “nepošteni in požrešni”!
Občutek, da so slovenske elite sestavljene izključno iz majhnih lopovov, uličnih prevarantov in sejemskih šarlatanov, se je v zadnjih letih med plebsom utrdil zato, ker je pristen!
Zato danes razkrinkajmo najbolj priljubljeni cevovod, s katerim si omenjene elite pomagajo pri prečrpavanju javnega denarja v zasebne žepe. Reče se mu svetovanje.
Nasvet že v svoji gramatični strukturi nosi nekaj prostovoljnega, dobrotniškega, če hočete. Sedite tako v bifejčku, ustavi se tujec in vas vpraša: “Po južni ali severni obvoznici mimo Ljubljane?” Svetujete mu južno, ker je ob tej uri manj verjetnosti za zastoj – takoj zatem pa mu zaračunate deset evrov za svetovanje.
A ne le takšni prijateljski ali vljudnostni nasveti, zastonj so tudi profesionalni nasveti. “Helena”, “Psiholog pomaga” in kar je podobnih rubrik v ženskih časopisih, v katerih ljudje z izkušnjami svetujejo objokanim in prevaranim ljudem pri usodnem vprašanju “Naj ostanem ali grem?”, so prav tako brezplačne.
Ampak čim pride institut nasveta v polje profesionalne politike, ali vrhunskega gospodarstva, ali bančništva, postane plačljiv. Še več: omislili so si celo poseben poklic, živeč v kabinetu predsednika vlade ali celo v kabinetu predsednika republike: svetovalec!
Kolikor sta že ta poklic ali dejavnost zasidrana v želatinasti zgodovini umetnosti vladanja, živimo menda v tretjem tisočletju. Če česa ne veš, če ti kaj ni jasno, vprašaš Google. Kot je Google uničil spoštovano panogo radijskih kvizov, ker pač vsi, ki pokličejo, vedo pravilen odgovor in so postali kvizi le instrument za brezplačno deljenje majic, kap in vstopnic, tako je tudi pometel s svetovalci. Oziroma bi moral pomesti.
Če menite, da so svetovalci ljudje ne le z empiričnim znanjem, temveč tudi z modrostjo, izkušnjami in intuicijo, se pravi s strogo človeškimi značilnostmi, ki jih medmrežje ne zmore zagotoviti, se seveda motite. Še tako zapleten problem v odnosih s sosednjo Hrvaško, o katerem skupaj s svetovalci modruje predsednik Pahor, se je nekoč nekje v zgodovini med dvema državama že pojavil. In je seveda natančno opisan na spletu. Če se bo torej moral predsednik Pahor kadar koli o čem resnično odločiti, se bo lahko odločil s pomočjo racionalnih dejstev in ne na podlagi iracionalnega nasveta.
Ali drugače: kaj mislite, da lahko komur koli svetuje Stanislava Setnikar Cankar in da tega ni mogoče najti na spletu? Hočemo povedati naslednje: v svetu, kjer skoraj ni več originalnih idej ali avtonomnih mislecev, se zdi plačevanje svetovanja – rop pri belem dnevu. Vsakdo, ki meni, da je drugače, naj našteje dvajset plačanih nasvetov, ki so jih v minulega četrt stoletja dobili slovenski politiki in so bili neposreden razlog, da smo danes boljša in uspešnejša družba! Prej nasprotno – od Georgea Sorosa naprej je ta država poligon plačljivih svetovalcev, ki so nas s svojimi nasveti pripeljali v godljo, iz katere se danes bolj kot ne tipaje rešujemo.
Zato na kratko: kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe.
Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.
Jasno in pregledno.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez
možnosti avtorskega honorarja.
Danes pa zelo na kratko, ker je nihanje med ošpicami in avtorskimi honorarji preveč dramatično, da bi nam že dovolilo daljšo analizo.
Najprej racionalna ugotovitev: ko kdo sestavi vladno ekipo samih poštenjakov, je treba še bolj našpičiti ušesa in dvigniti obrv kot takrat, ko so v vladi običajne barabe. Zgolj čuječi javnosti se lahko zahvalimo, da so “integralni in strokovni” razkrinkani kot povsem običajni slovenski “nepošteni in požrešni”!
Občutek, da so slovenske elite sestavljene izključno iz majhnih lopovov, uličnih prevarantov in sejemskih šarlatanov, se je v zadnjih letih med plebsom utrdil zato, ker je pristen!
Zato danes razkrinkajmo najbolj priljubljeni cevovod, s katerim si omenjene elite pomagajo pri prečrpavanju javnega denarja v zasebne žepe. Reče se mu svetovanje.
Nasvet že v svoji gramatični strukturi nosi nekaj prostovoljnega, dobrotniškega, če hočete. Sedite tako v bifejčku, ustavi se tujec in vas vpraša: “Po južni ali severni obvoznici mimo Ljubljane?” Svetujete mu južno, ker je ob tej uri manj verjetnosti za zastoj – takoj zatem pa mu zaračunate deset evrov za svetovanje.
A ne le takšni prijateljski ali vljudnostni nasveti, zastonj so tudi profesionalni nasveti. “Helena”, “Psiholog pomaga” in kar je podobnih rubrik v ženskih časopisih, v katerih ljudje z izkušnjami svetujejo objokanim in prevaranim ljudem pri usodnem vprašanju “Naj ostanem ali grem?”, so prav tako brezplačne.
Ampak čim pride institut nasveta v polje profesionalne politike, ali vrhunskega gospodarstva, ali bančništva, postane plačljiv. Še več: omislili so si celo poseben poklic, živeč v kabinetu predsednika vlade ali celo v kabinetu predsednika republike: svetovalec!
Kolikor sta že ta poklic ali dejavnost zasidrana v želatinasti zgodovini umetnosti vladanja, živimo menda v tretjem tisočletju. Če česa ne veš, če ti kaj ni jasno, vprašaš Google. Kot je Google uničil spoštovano panogo radijskih kvizov, ker pač vsi, ki pokličejo, vedo pravilen odgovor in so postali kvizi le instrument za brezplačno deljenje majic, kap in vstopnic, tako je tudi pometel s svetovalci. Oziroma bi moral pomesti.
Če menite, da so svetovalci ljudje ne le z empiričnim znanjem, temveč tudi z modrostjo, izkušnjami in intuicijo, se pravi s strogo človeškimi značilnostmi, ki jih medmrežje ne zmore zagotoviti, se seveda motite. Še tako zapleten problem v odnosih s sosednjo Hrvaško, o katerem skupaj s svetovalci modruje predsednik Pahor, se je nekoč nekje v zgodovini med dvema državama že pojavil. In je seveda natančno opisan na spletu. Če se bo torej moral predsednik Pahor kadar koli o čem resnično odločiti, se bo lahko odločil s pomočjo racionalnih dejstev in ne na podlagi iracionalnega nasveta.
Ali drugače: kaj mislite, da lahko komur koli svetuje Stanislava Setnikar Cankar in da tega ni mogoče najti na spletu? Hočemo povedati naslednje: v svetu, kjer skoraj ni več originalnih idej ali avtonomnih mislecev, se zdi plačevanje svetovanja – rop pri belem dnevu. Vsakdo, ki meni, da je drugače, naj našteje dvajset plačanih nasvetov, ki so jih v minulega četrt stoletja dobili slovenski politiki in so bili neposreden razlog, da smo danes boljša in uspešnejša družba! Prej nasprotno – od Georgea Sorosa naprej je ta država poligon plačljivih svetovalcev, ki so nas s svojimi nasveti pripeljali v godljo, iz katere se danes bolj kot ne tipaje rešujemo.
Zato na kratko: kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe.
Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.
Jasno in pregledno.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Neveljaven email naslov