Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.

Danes pa zelo na kratko, ker je nihanje med ošpicami in avtorskimi honorarji preveč dramatično, da bi nam že dovolilo daljšo analizo.

Najprej racionalna ugotovitev: ko kdo sestavi vladno ekipo samih poštenjakov, je treba še bolj našpičiti ušesa in dvigniti obrv kot takrat, ko so v vladi običajne barabe. Zgolj čuječi javnosti se lahko zahvalimo, da so “integralni in strokovni” razkrinkani kot povsem običajni slovenski “nepošteni in požrešni”!

Občutek, da so slovenske elite sestavljene izključno iz majhnih lopovov, uličnih prevarantov in sejemskih šarlatanov, se je v zadnjih letih med plebsom utrdil zato, ker je pristen!

Zato danes razkrinkajmo najbolj priljubljeni cevovod, s katerim si omenjene elite pomagajo pri prečrpavanju javnega denarja v zasebne žepe. Reče se mu svetovanje.

Ali vam je kdor koli kadar koli v vašem zasebnem ali profesionalnem življenju že kaj plačal za nasvet?

Nasvet že v svoji gramatični strukturi nosi nekaj prostovoljnega, dobrotniškega, če hočete. Sedite tako v bifejčku, ustavi se tujec in vas vpraša: “Po južni ali severni obvoznici mimo Ljubljane?” Svetujete mu južno, ker je ob tej uri manj verjetnosti za zastoj – takoj zatem pa mu zaračunate deset evrov za svetovanje.

A ne le takšni prijateljski ali vljudnostni nasveti, zastonj so tudi profesionalni nasveti. “Helena”, “Psiholog pomaga” in kar je podobnih rubrik v ženskih časopisih, v katerih ljudje z izkušnjami svetujejo objokanim in prevaranim ljudem pri usodnem vprašanju “Naj ostanem ali grem?”, so prav tako brezplačne.

Ampak čim pride institut nasveta v polje profesionalne politike, ali vrhunskega gospodarstva, ali bančništva, postane plačljiv. Še več: omislili so si celo poseben poklic, živeč v kabinetu predsednika vlade ali celo v kabinetu predsednika republike: svetovalec!

Kolikor sta že ta poklic ali dejavnost zasidrana v želatinasti zgodovini umetnosti vladanja, živimo menda v tretjem tisočletju. Če česa ne veš, če ti kaj ni jasno, vprašaš Google. Kot je Google uničil spoštovano panogo radijskih kvizov, ker pač vsi, ki pokličejo, vedo pravilen odgovor in so postali kvizi le instrument za brezplačno deljenje majic, kap in vstopnic, tako je tudi pometel s svetovalci. Oziroma bi moral pomesti.

Če menite, da so svetovalci ljudje ne le z empiričnim znanjem, temveč tudi z modrostjo, izkušnjami in intuicijo, se pravi s strogo človeškimi značilnostmi, ki jih medmrežje ne zmore zagotoviti, se seveda motite. Še tako zapleten problem v odnosih s sosednjo Hrvaško, o katerem skupaj s svetovalci modruje predsednik Pahor, se je nekoč nekje v zgodovini med dvema državama že pojavil. In je seveda natančno opisan na spletu. Če se bo torej moral predsednik Pahor kadar koli o čem resnično odločiti, se bo lahko odločil s pomočjo racionalnih dejstev in ne na podlagi iracionalnega nasveta.

Ali drugače: kaj mislite, da lahko komur koli svetuje Stanislava Setnikar Cankar in da tega ni mogoče najti na spletu? Hočemo povedati naslednje: v svetu, kjer skoraj ni več originalnih idej ali avtonomnih mislecev, se zdi plačevanje svetovanja – rop pri belem dnevu. Vsakdo, ki meni, da je drugače, naj našteje dvajset plačanih nasvetov, ki so jih v minulega četrt stoletja dobili slovenski politiki in so bili neposreden razlog, da smo danes boljša in uspešnejša družba! Prej nasprotno – od Georgea Sorosa naprej je ta država poligon plačljivih svetovalcev, ki so nas s svojimi nasveti pripeljali v godljo, iz katere se danes bolj kot ne tipaje rešujemo.

Zato na kratko: kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe.

Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.

Jasno in pregledno.