Ne zamudite začinjene glose Marka Radmiloviča!

Kot je zapisal veliki gospod Twain, še enkrat več spustimo zastor usmiljenja in pomilovanja.

Če izpustimo šport se zdi, da živimo le še ministrske drame in resničnostne šove. Zunaj obojega se ne dogaja nič – vesolje si ne upa niti kihniti! Vsa pozornost je usmerjena ali v ministre in njihovo menjavo, ali v bar, ali v gostilno, ali na kmetijo, ali pa pod oko Velikega brata.

V tem kontekstu se temeljno vprašanje glasi: “Ali bo povprečni Slovenec prej postal minister ali bo prej postal udeleženec v resničnostni oddaji?”

Da se mu bo nekaj od omenjenega zgodilo, ne more biti dvoma! Oboji, tako producenti resničnostnih oddaj kot tudi predsedniki vlad za kandidati ribarijo v vedno manjšem bazenu in enega teh dni bo prišla vrsta na vas. Tako ministri kot nastopajoči v oddajah postajajo vedno bolj običajni ljudje – se pravi mi. Izjemnost se je pokazala ali za običajnost ali pa se je pred plehkostjo ministrovanja in nastopanja na televiziji skrila v zajčjo luknjo.

Kljub vzvišenemu začetku tega pisanja se spustimo do temnih skrivnosti obeh poklicev in zaprepaščeni ugotovimo, da imata ministrovanje in nastopanje v resničnostnih oddajah veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Zato se na hitro sprehodimo skozi nekaj zanimivih povezav.

Najbolj očitno je bivanje skozi medije. Tako ministrovanja, kot tudi nastopanja v resničnostnih oddajah ni brez medijev. Obe raboti živita ravno toliko, kot živijo mediji. In kar je najbolj zanimivo; medijski princip je pri obeh dejavnostih identičen.

Tako ministri kot resničnostni šovi živijo na televiziji. In še več; ko se konča programski pas z ministri, se začne programski pas z resničnostnimi tekmovalci. In še naprej: ministri na televiziji izkrivljeno razlagajo slovensko realnost, v resničnostnem šovu pa nato izkrivljeno resničnost interpretirajo!

Televizijo tako ministri, kot bigbraderjevci in barovci uporabljajo kot primarni medij; naslednji dan jih pograbi tisk, medmrežne medije pa oboji uporabljajo za interaktivnost. Radio se je, hvala bogu za tehnološke omejitve, obojemu izognil – čeprav na ministre nismo povsem imuni.

Potem je tu denar. Resničnostne oddaje so najbolj čista oblika proizvodnje. Čistejše so kot najčistejše tovarne, dodani vrednosti resničnostnih oddaj se ne približa še tako napredno tehnološko podjetje. Resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič. Pred Barom ali Big Brotherjem ni ničesar; samo eter! Nato pridejo fantje in dekleta in samo s tem, da so, ustvarjajo čisti dohodek. V glavnem za medije, nekaj za telekomunikacijske gigante, z oglasi za slovensko gospodarstvo in nekaj malega zase. Producenti jih poberejo na ulici in jih na ulico vrnejo – izgorele in verjetno psihično uničene jedrske palice, ki so se izpraznile v slavo potrošniški blaznosti.

Ministri so temu principu nasprotno sorazmerni: medtem ko resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič, ministri denar spreminjajo v nič!

In še nekaj krajših ugotovitev.

-Tako ministri kot tekmovalci predvsem skrbijo za zabavo. Frekvenca novih obrazov, ki se menjavajo na ministrskih in resničnostnih zaslonih, je tako visoka, da je nemogoče, da bi se koga zasitili. Ko kdo postane dolgočasen, ga zamenjamo! Tisti, ki ostane do konca, zmaga.

-Oboji imajo o življenju zelo bazično predstavo. Tekmovalci v resničnostnih oddajah so prepričani, da je smisel življenja v prepirih, hrani, tuširanju in seksu, ministri pa, da je smisel življenja braniti se pred očitki.

Na srečo obstaja orodje, ki vas prepriča, kako to pisanje ni ceneni pamflet. Obrnimo situacijo in tekmovalce iz Big Brotherja in Bara naselimo v ministrske kabinete, ministre pa v stanovanje s skupnimi spalnicami.

Ali bi se naša življenja kakorkoli spremenila? In kar je še pomembneje, ali bi se kakorkoli spremenila njihova življenja? Bi sploh opazili, da niso več na ministrstvu in ali bi sploh opazili, da niso več v resničnostni oddaji?

Za oboje bi se v resnici izjemno malo spremenilo: življenje dobesedno pred kamerami, v katere ves čas pojasnjujejo svoja osnovna čustva in bazična dejanja in skrivajo svoje pomanjkljivosti, da lahko s toliko večjo slastjo odkrivajo pomanjkljivosti drugih. Gledalci bi lahko končno spoznali, za kako zelo hermetični dejavnosti zapravljamo svoj čas, energijo in denar. Ministri bi v Big Brotherjevem stanovanju dokončno razkrili, da je njihova dejavnost namenjena sama sebi, kar bi nato Big Brotherjevci na ministrstvih samo še potrdili. Znameniti stavek »Da se slovenska politika ukvarja sama s seboj« bi končno postal meso.

Slovenske vlade in njihovo vladanje je resničnostni šov, ki poganja samega sebe, njegov učinek na okolje pa je zanemarljiv. Z roko v roki z resničnostnimi oddajami, ki vladam pravzaprav lajšajo delo, iz nas proizvajajo pleme zombijev, bestialnosti polne potrošnike, ki živimo le še za kukanje v tuja življenja in ocenjevanje tujih značajev, dosežkov in napak.

Še pred desetletjem bi bilo dovolj ugasniti televizor, danes pa nas do ozdravitve čaka daljša in predvsem napornejša pot.