Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite začinjene glose Marka Radmiloviča!
Kot je zapisal veliki gospod Twain, še enkrat več spustimo zastor usmiljenja in pomilovanja.
Če izpustimo šport se zdi, da živimo le še ministrske drame in resničnostne šove. Zunaj obojega se ne dogaja nič – vesolje si ne upa niti kihniti! Vsa pozornost je usmerjena ali v ministre in njihovo menjavo, ali v bar, ali v gostilno, ali na kmetijo, ali pa pod oko Velikega brata.
V tem kontekstu se temeljno vprašanje glasi: “Ali bo povprečni Slovenec prej postal minister ali bo prej postal udeleženec v resničnostni oddaji?”
Da se mu bo nekaj od omenjenega zgodilo, ne more biti dvoma! Oboji, tako producenti resničnostnih oddaj kot tudi predsedniki vlad za kandidati ribarijo v vedno manjšem bazenu in enega teh dni bo prišla vrsta na vas. Tako ministri kot nastopajoči v oddajah postajajo vedno bolj običajni ljudje – se pravi mi. Izjemnost se je pokazala ali za običajnost ali pa se je pred plehkostjo ministrovanja in nastopanja na televiziji skrila v zajčjo luknjo.
Kljub vzvišenemu začetku tega pisanja se spustimo do temnih skrivnosti obeh poklicev in zaprepaščeni ugotovimo, da imata ministrovanje in nastopanje v resničnostnih oddajah veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Zato se na hitro sprehodimo skozi nekaj zanimivih povezav.
Najbolj očitno je bivanje skozi medije. Tako ministrovanja, kot tudi nastopanja v resničnostnih oddajah ni brez medijev. Obe raboti živita ravno toliko, kot živijo mediji. In kar je najbolj zanimivo; medijski princip je pri obeh dejavnostih identičen.
Tako ministri kot resničnostni šovi živijo na televiziji. In še več; ko se konča programski pas z ministri, se začne programski pas z resničnostnimi tekmovalci. In še naprej: ministri na televiziji izkrivljeno razlagajo slovensko realnost, v resničnostnem šovu pa nato izkrivljeno resničnost interpretirajo!
Televizijo tako ministri, kot bigbraderjevci in barovci uporabljajo kot primarni medij; naslednji dan jih pograbi tisk, medmrežne medije pa oboji uporabljajo za interaktivnost. Radio se je, hvala bogu za tehnološke omejitve, obojemu izognil – čeprav na ministre nismo povsem imuni.
Potem je tu denar. Resničnostne oddaje so najbolj čista oblika proizvodnje. Čistejše so kot najčistejše tovarne, dodani vrednosti resničnostnih oddaj se ne približa še tako napredno tehnološko podjetje. Resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič. Pred Barom ali Big Brotherjem ni ničesar; samo eter! Nato pridejo fantje in dekleta in samo s tem, da so, ustvarjajo čisti dohodek. V glavnem za medije, nekaj za telekomunikacijske gigante, z oglasi za slovensko gospodarstvo in nekaj malega zase. Producenti jih poberejo na ulici in jih na ulico vrnejo – izgorele in verjetno psihično uničene jedrske palice, ki so se izpraznile v slavo potrošniški blaznosti.
Ministri so temu principu nasprotno sorazmerni: medtem ko resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič, ministri denar spreminjajo v nič!
In še nekaj krajših ugotovitev.
-Tako ministri kot tekmovalci predvsem skrbijo za zabavo. Frekvenca novih obrazov, ki se menjavajo na ministrskih in resničnostnih zaslonih, je tako visoka, da je nemogoče, da bi se koga zasitili. Ko kdo postane dolgočasen, ga zamenjamo! Tisti, ki ostane do konca, zmaga.
-Oboji imajo o življenju zelo bazično predstavo. Tekmovalci v resničnostnih oddajah so prepričani, da je smisel življenja v prepirih, hrani, tuširanju in seksu, ministri pa, da je smisel življenja braniti se pred očitki.
Na srečo obstaja orodje, ki vas prepriča, kako to pisanje ni ceneni pamflet. Obrnimo situacijo in tekmovalce iz Big Brotherja in Bara naselimo v ministrske kabinete, ministre pa v stanovanje s skupnimi spalnicami.
Ali bi se naša življenja kakorkoli spremenila? In kar je še pomembneje, ali bi se kakorkoli spremenila njihova življenja? Bi sploh opazili, da niso več na ministrstvu in ali bi sploh opazili, da niso več v resničnostni oddaji?
Za oboje bi se v resnici izjemno malo spremenilo: življenje dobesedno pred kamerami, v katere ves čas pojasnjujejo svoja osnovna čustva in bazična dejanja in skrivajo svoje pomanjkljivosti, da lahko s toliko večjo slastjo odkrivajo pomanjkljivosti drugih. Gledalci bi lahko končno spoznali, za kako zelo hermetični dejavnosti zapravljamo svoj čas, energijo in denar. Ministri bi v Big Brotherjevem stanovanju dokončno razkrili, da je njihova dejavnost namenjena sama sebi, kar bi nato Big Brotherjevci na ministrstvih samo še potrdili. Znameniti stavek »Da se slovenska politika ukvarja sama s seboj« bi končno postal meso.
Slovenske vlade in njihovo vladanje je resničnostni šov, ki poganja samega sebe, njegov učinek na okolje pa je zanemarljiv. Z roko v roki z resničnostnimi oddajami, ki vladam pravzaprav lajšajo delo, iz nas proizvajajo pleme zombijev, bestialnosti polne potrošnike, ki živimo le še za kukanje v tuja življenja in ocenjevanje tujih značajev, dosežkov in napak.
Še pred desetletjem bi bilo dovolj ugasniti televizor, danes pa nas do ozdravitve čaka daljša in predvsem napornejša pot.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite začinjene glose Marka Radmiloviča!
Kot je zapisal veliki gospod Twain, še enkrat več spustimo zastor usmiljenja in pomilovanja.
Če izpustimo šport se zdi, da živimo le še ministrske drame in resničnostne šove. Zunaj obojega se ne dogaja nič – vesolje si ne upa niti kihniti! Vsa pozornost je usmerjena ali v ministre in njihovo menjavo, ali v bar, ali v gostilno, ali na kmetijo, ali pa pod oko Velikega brata.
V tem kontekstu se temeljno vprašanje glasi: “Ali bo povprečni Slovenec prej postal minister ali bo prej postal udeleženec v resničnostni oddaji?”
Da se mu bo nekaj od omenjenega zgodilo, ne more biti dvoma! Oboji, tako producenti resničnostnih oddaj kot tudi predsedniki vlad za kandidati ribarijo v vedno manjšem bazenu in enega teh dni bo prišla vrsta na vas. Tako ministri kot nastopajoči v oddajah postajajo vedno bolj običajni ljudje – se pravi mi. Izjemnost se je pokazala ali za običajnost ali pa se je pred plehkostjo ministrovanja in nastopanja na televiziji skrila v zajčjo luknjo.
Kljub vzvišenemu začetku tega pisanja se spustimo do temnih skrivnosti obeh poklicev in zaprepaščeni ugotovimo, da imata ministrovanje in nastopanje v resničnostnih oddajah veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Zato se na hitro sprehodimo skozi nekaj zanimivih povezav.
Najbolj očitno je bivanje skozi medije. Tako ministrovanja, kot tudi nastopanja v resničnostnih oddajah ni brez medijev. Obe raboti živita ravno toliko, kot živijo mediji. In kar je najbolj zanimivo; medijski princip je pri obeh dejavnostih identičen.
Tako ministri kot resničnostni šovi živijo na televiziji. In še več; ko se konča programski pas z ministri, se začne programski pas z resničnostnimi tekmovalci. In še naprej: ministri na televiziji izkrivljeno razlagajo slovensko realnost, v resničnostnem šovu pa nato izkrivljeno resničnost interpretirajo!
Televizijo tako ministri, kot bigbraderjevci in barovci uporabljajo kot primarni medij; naslednji dan jih pograbi tisk, medmrežne medije pa oboji uporabljajo za interaktivnost. Radio se je, hvala bogu za tehnološke omejitve, obojemu izognil – čeprav na ministre nismo povsem imuni.
Potem je tu denar. Resničnostne oddaje so najbolj čista oblika proizvodnje. Čistejše so kot najčistejše tovarne, dodani vrednosti resničnostnih oddaj se ne približa še tako napredno tehnološko podjetje. Resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič. Pred Barom ali Big Brotherjem ni ničesar; samo eter! Nato pridejo fantje in dekleta in samo s tem, da so, ustvarjajo čisti dohodek. V glavnem za medije, nekaj za telekomunikacijske gigante, z oglasi za slovensko gospodarstvo in nekaj malega zase. Producenti jih poberejo na ulici in jih na ulico vrnejo – izgorele in verjetno psihično uničene jedrske palice, ki so se izpraznile v slavo potrošniški blaznosti.
Ministri so temu principu nasprotno sorazmerni: medtem ko resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič, ministri denar spreminjajo v nič!
In še nekaj krajših ugotovitev.
-Tako ministri kot tekmovalci predvsem skrbijo za zabavo. Frekvenca novih obrazov, ki se menjavajo na ministrskih in resničnostnih zaslonih, je tako visoka, da je nemogoče, da bi se koga zasitili. Ko kdo postane dolgočasen, ga zamenjamo! Tisti, ki ostane do konca, zmaga.
-Oboji imajo o življenju zelo bazično predstavo. Tekmovalci v resničnostnih oddajah so prepričani, da je smisel življenja v prepirih, hrani, tuširanju in seksu, ministri pa, da je smisel življenja braniti se pred očitki.
Na srečo obstaja orodje, ki vas prepriča, kako to pisanje ni ceneni pamflet. Obrnimo situacijo in tekmovalce iz Big Brotherja in Bara naselimo v ministrske kabinete, ministre pa v stanovanje s skupnimi spalnicami.
Ali bi se naša življenja kakorkoli spremenila? In kar je še pomembneje, ali bi se kakorkoli spremenila njihova življenja? Bi sploh opazili, da niso več na ministrstvu in ali bi sploh opazili, da niso več v resničnostni oddaji?
Za oboje bi se v resnici izjemno malo spremenilo: življenje dobesedno pred kamerami, v katere ves čas pojasnjujejo svoja osnovna čustva in bazična dejanja in skrivajo svoje pomanjkljivosti, da lahko s toliko večjo slastjo odkrivajo pomanjkljivosti drugih. Gledalci bi lahko končno spoznali, za kako zelo hermetični dejavnosti zapravljamo svoj čas, energijo in denar. Ministri bi v Big Brotherjevem stanovanju dokončno razkrili, da je njihova dejavnost namenjena sama sebi, kar bi nato Big Brotherjevci na ministrstvih samo še potrdili. Znameniti stavek »Da se slovenska politika ukvarja sama s seboj« bi končno postal meso.
Slovenske vlade in njihovo vladanje je resničnostni šov, ki poganja samega sebe, njegov učinek na okolje pa je zanemarljiv. Z roko v roki z resničnostnimi oddajami, ki vladam pravzaprav lajšajo delo, iz nas proizvajajo pleme zombijev, bestialnosti polne potrošnike, ki živimo le še za kukanje v tuja življenja in ocenjevanje tujih značajev, dosežkov in napak.
Še pred desetletjem bi bilo dovolj ugasniti televizor, danes pa nas do ozdravitve čaka daljša in predvsem napornejša pot.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov