Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite začinjene glose Marka Radmiloviča!
Kot je zapisal veliki gospod Twain, še enkrat več spustimo zastor usmiljenja in pomilovanja.
Če izpustimo šport se zdi, da živimo le še ministrske drame in resničnostne šove. Zunaj obojega se ne dogaja nič – vesolje si ne upa niti kihniti! Vsa pozornost je usmerjena ali v ministre in njihovo menjavo, ali v bar, ali v gostilno, ali na kmetijo, ali pa pod oko Velikega brata.
V tem kontekstu se temeljno vprašanje glasi: “Ali bo povprečni Slovenec prej postal minister ali bo prej postal udeleženec v resničnostni oddaji?”
Da se mu bo nekaj od omenjenega zgodilo, ne more biti dvoma! Oboji, tako producenti resničnostnih oddaj kot tudi predsedniki vlad za kandidati ribarijo v vedno manjšem bazenu in enega teh dni bo prišla vrsta na vas. Tako ministri kot nastopajoči v oddajah postajajo vedno bolj običajni ljudje – se pravi mi. Izjemnost se je pokazala ali za običajnost ali pa se je pred plehkostjo ministrovanja in nastopanja na televiziji skrila v zajčjo luknjo.
Kljub vzvišenemu začetku tega pisanja se spustimo do temnih skrivnosti obeh poklicev in zaprepaščeni ugotovimo, da imata ministrovanje in nastopanje v resničnostnih oddajah veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Zato se na hitro sprehodimo skozi nekaj zanimivih povezav.
Najbolj očitno je bivanje skozi medije. Tako ministrovanja, kot tudi nastopanja v resničnostnih oddajah ni brez medijev. Obe raboti živita ravno toliko, kot živijo mediji. In kar je najbolj zanimivo; medijski princip je pri obeh dejavnostih identičen.
Tako ministri kot resničnostni šovi živijo na televiziji. In še več; ko se konča programski pas z ministri, se začne programski pas z resničnostnimi tekmovalci. In še naprej: ministri na televiziji izkrivljeno razlagajo slovensko realnost, v resničnostnem šovu pa nato izkrivljeno resničnost interpretirajo!
Televizijo tako ministri, kot bigbraderjevci in barovci uporabljajo kot primarni medij; naslednji dan jih pograbi tisk, medmrežne medije pa oboji uporabljajo za interaktivnost. Radio se je, hvala bogu za tehnološke omejitve, obojemu izognil – čeprav na ministre nismo povsem imuni.
Potem je tu denar. Resničnostne oddaje so najbolj čista oblika proizvodnje. Čistejše so kot najčistejše tovarne, dodani vrednosti resničnostnih oddaj se ne približa še tako napredno tehnološko podjetje. Resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič. Pred Barom ali Big Brotherjem ni ničesar; samo eter! Nato pridejo fantje in dekleta in samo s tem, da so, ustvarjajo čisti dohodek. V glavnem za medije, nekaj za telekomunikacijske gigante, z oglasi za slovensko gospodarstvo in nekaj malega zase. Producenti jih poberejo na ulici in jih na ulico vrnejo – izgorele in verjetno psihično uničene jedrske palice, ki so se izpraznile v slavo potrošniški blaznosti.
Ministri so temu principu nasprotno sorazmerni: medtem ko resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič, ministri denar spreminjajo v nič!
In še nekaj krajših ugotovitev.
-Tako ministri kot tekmovalci predvsem skrbijo za zabavo. Frekvenca novih obrazov, ki se menjavajo na ministrskih in resničnostnih zaslonih, je tako visoka, da je nemogoče, da bi se koga zasitili. Ko kdo postane dolgočasen, ga zamenjamo! Tisti, ki ostane do konca, zmaga.
-Oboji imajo o življenju zelo bazično predstavo. Tekmovalci v resničnostnih oddajah so prepričani, da je smisel življenja v prepirih, hrani, tuširanju in seksu, ministri pa, da je smisel življenja braniti se pred očitki.
Na srečo obstaja orodje, ki vas prepriča, kako to pisanje ni ceneni pamflet. Obrnimo situacijo in tekmovalce iz Big Brotherja in Bara naselimo v ministrske kabinete, ministre pa v stanovanje s skupnimi spalnicami.
Ali bi se naša življenja kakorkoli spremenila? In kar je še pomembneje, ali bi se kakorkoli spremenila njihova življenja? Bi sploh opazili, da niso več na ministrstvu in ali bi sploh opazili, da niso več v resničnostni oddaji?
Za oboje bi se v resnici izjemno malo spremenilo: življenje dobesedno pred kamerami, v katere ves čas pojasnjujejo svoja osnovna čustva in bazična dejanja in skrivajo svoje pomanjkljivosti, da lahko s toliko večjo slastjo odkrivajo pomanjkljivosti drugih. Gledalci bi lahko končno spoznali, za kako zelo hermetični dejavnosti zapravljamo svoj čas, energijo in denar. Ministri bi v Big Brotherjevem stanovanju dokončno razkrili, da je njihova dejavnost namenjena sama sebi, kar bi nato Big Brotherjevci na ministrstvih samo še potrdili. Znameniti stavek »Da se slovenska politika ukvarja sama s seboj« bi končno postal meso.
Slovenske vlade in njihovo vladanje je resničnostni šov, ki poganja samega sebe, njegov učinek na okolje pa je zanemarljiv. Z roko v roki z resničnostnimi oddajami, ki vladam pravzaprav lajšajo delo, iz nas proizvajajo pleme zombijev, bestialnosti polne potrošnike, ki živimo le še za kukanje v tuja življenja in ocenjevanje tujih značajev, dosežkov in napak.
Še pred desetletjem bi bilo dovolj ugasniti televizor, danes pa nas do ozdravitve čaka daljša in predvsem napornejša pot.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite začinjene glose Marka Radmiloviča!
Kot je zapisal veliki gospod Twain, še enkrat več spustimo zastor usmiljenja in pomilovanja.
Če izpustimo šport se zdi, da živimo le še ministrske drame in resničnostne šove. Zunaj obojega se ne dogaja nič – vesolje si ne upa niti kihniti! Vsa pozornost je usmerjena ali v ministre in njihovo menjavo, ali v bar, ali v gostilno, ali na kmetijo, ali pa pod oko Velikega brata.
V tem kontekstu se temeljno vprašanje glasi: “Ali bo povprečni Slovenec prej postal minister ali bo prej postal udeleženec v resničnostni oddaji?”
Da se mu bo nekaj od omenjenega zgodilo, ne more biti dvoma! Oboji, tako producenti resničnostnih oddaj kot tudi predsedniki vlad za kandidati ribarijo v vedno manjšem bazenu in enega teh dni bo prišla vrsta na vas. Tako ministri kot nastopajoči v oddajah postajajo vedno bolj običajni ljudje – se pravi mi. Izjemnost se je pokazala ali za običajnost ali pa se je pred plehkostjo ministrovanja in nastopanja na televiziji skrila v zajčjo luknjo.
Kljub vzvišenemu začetku tega pisanja se spustimo do temnih skrivnosti obeh poklicev in zaprepaščeni ugotovimo, da imata ministrovanje in nastopanje v resničnostnih oddajah veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Zato se na hitro sprehodimo skozi nekaj zanimivih povezav.
Najbolj očitno je bivanje skozi medije. Tako ministrovanja, kot tudi nastopanja v resničnostnih oddajah ni brez medijev. Obe raboti živita ravno toliko, kot živijo mediji. In kar je najbolj zanimivo; medijski princip je pri obeh dejavnostih identičen.
Tako ministri kot resničnostni šovi živijo na televiziji. In še več; ko se konča programski pas z ministri, se začne programski pas z resničnostnimi tekmovalci. In še naprej: ministri na televiziji izkrivljeno razlagajo slovensko realnost, v resničnostnem šovu pa nato izkrivljeno resničnost interpretirajo!
Televizijo tako ministri, kot bigbraderjevci in barovci uporabljajo kot primarni medij; naslednji dan jih pograbi tisk, medmrežne medije pa oboji uporabljajo za interaktivnost. Radio se je, hvala bogu za tehnološke omejitve, obojemu izognil – čeprav na ministre nismo povsem imuni.
Potem je tu denar. Resničnostne oddaje so najbolj čista oblika proizvodnje. Čistejše so kot najčistejše tovarne, dodani vrednosti resničnostnih oddaj se ne približa še tako napredno tehnološko podjetje. Resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič. Pred Barom ali Big Brotherjem ni ničesar; samo eter! Nato pridejo fantje in dekleta in samo s tem, da so, ustvarjajo čisti dohodek. V glavnem za medije, nekaj za telekomunikacijske gigante, z oglasi za slovensko gospodarstvo in nekaj malega zase. Producenti jih poberejo na ulici in jih na ulico vrnejo – izgorele in verjetno psihično uničene jedrske palice, ki so se izpraznile v slavo potrošniški blaznosti.
Ministri so temu principu nasprotno sorazmerni: medtem ko resničnostne oddaje ustvarjajo denar iz nič, ministri denar spreminjajo v nič!
In še nekaj krajših ugotovitev.
-Tako ministri kot tekmovalci predvsem skrbijo za zabavo. Frekvenca novih obrazov, ki se menjavajo na ministrskih in resničnostnih zaslonih, je tako visoka, da je nemogoče, da bi se koga zasitili. Ko kdo postane dolgočasen, ga zamenjamo! Tisti, ki ostane do konca, zmaga.
-Oboji imajo o življenju zelo bazično predstavo. Tekmovalci v resničnostnih oddajah so prepričani, da je smisel življenja v prepirih, hrani, tuširanju in seksu, ministri pa, da je smisel življenja braniti se pred očitki.
Na srečo obstaja orodje, ki vas prepriča, kako to pisanje ni ceneni pamflet. Obrnimo situacijo in tekmovalce iz Big Brotherja in Bara naselimo v ministrske kabinete, ministre pa v stanovanje s skupnimi spalnicami.
Ali bi se naša življenja kakorkoli spremenila? In kar je še pomembneje, ali bi se kakorkoli spremenila njihova življenja? Bi sploh opazili, da niso več na ministrstvu in ali bi sploh opazili, da niso več v resničnostni oddaji?
Za oboje bi se v resnici izjemno malo spremenilo: življenje dobesedno pred kamerami, v katere ves čas pojasnjujejo svoja osnovna čustva in bazična dejanja in skrivajo svoje pomanjkljivosti, da lahko s toliko večjo slastjo odkrivajo pomanjkljivosti drugih. Gledalci bi lahko končno spoznali, za kako zelo hermetični dejavnosti zapravljamo svoj čas, energijo in denar. Ministri bi v Big Brotherjevem stanovanju dokončno razkrili, da je njihova dejavnost namenjena sama sebi, kar bi nato Big Brotherjevci na ministrstvih samo še potrdili. Znameniti stavek »Da se slovenska politika ukvarja sama s seboj« bi končno postal meso.
Slovenske vlade in njihovo vladanje je resničnostni šov, ki poganja samega sebe, njegov učinek na okolje pa je zanemarljiv. Z roko v roki z resničnostnimi oddajami, ki vladam pravzaprav lajšajo delo, iz nas proizvajajo pleme zombijev, bestialnosti polne potrošnike, ki živimo le še za kukanje v tuja življenja in ocenjevanje tujih značajev, dosežkov in napak.
Še pred desetletjem bi bilo dovolj ugasniti televizor, danes pa nas do ozdravitve čaka daljša in predvsem napornejša pot.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov