Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite glose Marka Radmiloviča!
Po tednu, ko smo v logično musako zložili zajce, jajca, smrt in vstajenje, se spet posvetimo življenju.
Iz sveta filma prihajajo vznemirljive novice. Jack Sparrow, legendarni pirat s Karibov, je na filmskem srečanju zbolel, Jamesa Bonda so s snemanja odpeljali s poškodovanim kolenom, Iron man je praznoval Abrahama. Nazadnje je bilo med super junaki tako napeto, ko se je pred ljubljansko premiero poškodoval Ahil. Nekaj je bilo z nogo.
Kako lahko torej pričakujemo popoln svet, ko pa so celo super junaki postali lomljivi.
Ampak naredimo krajšo popraznično analizo na primeru najbolj skrivnostne, mogočne in trdožive super junaške organizacije, proti kateri so razne Spectre, Hydre in Mi 6 otroški vrtec. Gre za slovensko vlado.
Morda se zdi pretirano, a naša vlada je boleče podobna najbolj dobičkonosnemu produktu pop kulture, super junakom.
Povsem jasno je, da je vsakokratni predsednik slovenske vlade super junak. Pričakovanja, ki jih gojimo do njega, so podobna pričakovanju prebivalcev Gotham cityja do Batmana. Nenehen in neizprosen boj proti zločinu in krivicam je življenjsko vodilo slovenskih predsednikov vlad. Enako piše na zastavah super junakov. Volilni program vsakokratnih kandidatov za predsednika slovenske vlade je pravzaprav super junaški manifest … kandidat manifest javno prebere in po volitvah samodejno postane predsednik slovenske vlade.
Druga velika podobnost med super junaki in slovenskimi predsedniki vlade je nihajoča javna podpora. Na začetku je javno mnenje super junaku izrazito naklonjeno; a zaradi naveličanosti, redko zaradi super junakove napake, podpora izrazito pade. Na koncu se sicer ponovno dvigne, a po navadi junaka to dejstvo ne reši pred koncem filma, predsednika slovenske vlade pa ne pred predčasnimi volitvami.
Tretja velika podobnost med super junaki in predsednikom slovenske vlade je izjemno sposoben zlobnež, ki jima stoji na poklicni poti. Za razliko od stripovskih super junakov, ki so ne glede na super moč izjemno počlovečeni, imajo njihovi zlobni nasprotniki zmeraj neko groteskno ali nadnaravno komponento. Ta skrbi, da občinstvo vsega ne vzame preveč zares. Nekaj podobnega so tudi slovenski zlobneži, ki vsakokratnemu predsedniku vlade preprečujejo uvedbo miru in napredka. S svojim obstojem pa ga, kot se spodobi za filmski antagonizem, jasno tudi določajo. Posebnost slovenskega zlobneža je dejstvo, da ne glede na super junake, ki se menjavajo na čelu vlade, on ostaja ves čas isti. Kar je pripomoglo, da je zlobnež večkrat bolj v središču pozornosti kot super junak sam.
Četrta velika podobnost med predsedniki vlade in super junaki je njihov odnos do žensk. Ni ga še bilo super junaka z urejenim in konvencionalnim družinskim življenjem in takšnega tudi ni bilo predsednika slovenske vlade. Težko je razumeti super junaka, še težje je biti z njim poročen.
Peta velika podobnost je pomočnik. Vsak super junak ima pomočnika, kot ima vsak predsednik vlade vodjo kabineta.
Šesta velika podobnost je alter ego. Noben super junak ni to, za kar se izdaja, oziroma sta super junaško in zasebno življenje praviloma ločena. Prav tako je s slovenskimi predsedniki vlad. Samo intimna novinarska poročila in govorice za šankom pričajo o tem, kako imenitni fantje so predsedniki vlad zasebno, raja pa jih še vedno doživlja kot odtujene predsednike vlad. Da bi nekoč dočakali predsednika vlade, ki bi bil enak zasebno in politično, kar bi recimo pomenilo, da bi uporabljal javni potniški promet v Ljubljani, se zdi utopija, uresničljiva samo v Skandinaviji.
Zadnja velika podrobnost pa je dejstvo, da so super junaki najprej obstajali v stripu, šele pozneje kot filmski junaki. Kar pomeni, da so jih izumili za zabavo množic, da bi služili denar za multinacionalke. Pri slovenskih predsednikih vlade je obratno sorazmerno. Pripeljani so bili, da bi služili denar za multinacionalke, končali pa so kot zabava za množice.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite glose Marka Radmiloviča!
Po tednu, ko smo v logično musako zložili zajce, jajca, smrt in vstajenje, se spet posvetimo življenju.
Iz sveta filma prihajajo vznemirljive novice. Jack Sparrow, legendarni pirat s Karibov, je na filmskem srečanju zbolel, Jamesa Bonda so s snemanja odpeljali s poškodovanim kolenom, Iron man je praznoval Abrahama. Nazadnje je bilo med super junaki tako napeto, ko se je pred ljubljansko premiero poškodoval Ahil. Nekaj je bilo z nogo.
Kako lahko torej pričakujemo popoln svet, ko pa so celo super junaki postali lomljivi.
Ampak naredimo krajšo popraznično analizo na primeru najbolj skrivnostne, mogočne in trdožive super junaške organizacije, proti kateri so razne Spectre, Hydre in Mi 6 otroški vrtec. Gre za slovensko vlado.
Morda se zdi pretirano, a naša vlada je boleče podobna najbolj dobičkonosnemu produktu pop kulture, super junakom.
Povsem jasno je, da je vsakokratni predsednik slovenske vlade super junak. Pričakovanja, ki jih gojimo do njega, so podobna pričakovanju prebivalcev Gotham cityja do Batmana. Nenehen in neizprosen boj proti zločinu in krivicam je življenjsko vodilo slovenskih predsednikov vlad. Enako piše na zastavah super junakov. Volilni program vsakokratnih kandidatov za predsednika slovenske vlade je pravzaprav super junaški manifest … kandidat manifest javno prebere in po volitvah samodejno postane predsednik slovenske vlade.
Druga velika podobnost med super junaki in slovenskimi predsedniki vlade je nihajoča javna podpora. Na začetku je javno mnenje super junaku izrazito naklonjeno; a zaradi naveličanosti, redko zaradi super junakove napake, podpora izrazito pade. Na koncu se sicer ponovno dvigne, a po navadi junaka to dejstvo ne reši pred koncem filma, predsednika slovenske vlade pa ne pred predčasnimi volitvami.
Tretja velika podobnost med super junaki in predsednikom slovenske vlade je izjemno sposoben zlobnež, ki jima stoji na poklicni poti. Za razliko od stripovskih super junakov, ki so ne glede na super moč izjemno počlovečeni, imajo njihovi zlobni nasprotniki zmeraj neko groteskno ali nadnaravno komponento. Ta skrbi, da občinstvo vsega ne vzame preveč zares. Nekaj podobnega so tudi slovenski zlobneži, ki vsakokratnemu predsedniku vlade preprečujejo uvedbo miru in napredka. S svojim obstojem pa ga, kot se spodobi za filmski antagonizem, jasno tudi določajo. Posebnost slovenskega zlobneža je dejstvo, da ne glede na super junake, ki se menjavajo na čelu vlade, on ostaja ves čas isti. Kar je pripomoglo, da je zlobnež večkrat bolj v središču pozornosti kot super junak sam.
Četrta velika podobnost med predsedniki vlade in super junaki je njihov odnos do žensk. Ni ga še bilo super junaka z urejenim in konvencionalnim družinskim življenjem in takšnega tudi ni bilo predsednika slovenske vlade. Težko je razumeti super junaka, še težje je biti z njim poročen.
Peta velika podobnost je pomočnik. Vsak super junak ima pomočnika, kot ima vsak predsednik vlade vodjo kabineta.
Šesta velika podobnost je alter ego. Noben super junak ni to, za kar se izdaja, oziroma sta super junaško in zasebno življenje praviloma ločena. Prav tako je s slovenskimi predsedniki vlad. Samo intimna novinarska poročila in govorice za šankom pričajo o tem, kako imenitni fantje so predsedniki vlad zasebno, raja pa jih še vedno doživlja kot odtujene predsednike vlad. Da bi nekoč dočakali predsednika vlade, ki bi bil enak zasebno in politično, kar bi recimo pomenilo, da bi uporabljal javni potniški promet v Ljubljani, se zdi utopija, uresničljiva samo v Skandinaviji.
Zadnja velika podrobnost pa je dejstvo, da so super junaki najprej obstajali v stripu, šele pozneje kot filmski junaki. Kar pomeni, da so jih izumili za zabavo množic, da bi služili denar za multinacionalke. Pri slovenskih predsednikih vlade je obratno sorazmerno. Pripeljani so bili, da bi služili denar za multinacionalke, končali pa so kot zabava za množice.
S tem ko se je končalo super volilno leto, se je končala tudi tortura Queenovske klasike "We are the champions!" Kajti od predsedniških palač do kinodvoran, kjer so bili volilni štabi bolj zakotnih županskih kandidatov, je nesmrtni Freddie kričal z dna svoje duše: "Mi smo prvaki, mi smo prvaki." Ampak kot se v politiki, še posebej slovenski rado zgodi: lokalni DJ-ji nimajo pojma, čemu rožnatoličnim županom godi ravno ta pesem in zakaj Modrijani nenadoma niso več dobri … Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim bo sledila groba in najverjetneje napačna literarna analiza. Pesem je Freddie napisal povsem sam, brez sodelovanja ostalih članov banda in po njegovih besedah je imel v mislih nogometno moštvo, oziroma nogometno tekmo, ki se triumfalno konča z zmago. Ampak med teoretiki zarote se pojavlja tudi mnenje, da je imel v podpomenu oziroma v mislih ansambel kot tak, ki se je leta 1977 na veliko mučil s prodorom na glasbeno sceno. Ali pa je imel v mislih homoseksualno skupnost, ki ji je začel ob tistem času vse bolj odkrito pripadati. Oba podkonteksta pa sta za slovensko politično elito, medtem ko zalita z radgonsko penino brunda napev za oktavo nižje – vsaj nerodna. Ampak četudi je pesem mišljena samo kot športna himna, je njena uporaba v politične namene nenavadna. Šport namreč razume v izjemno brutalni, oziroma nešportni maniri. Verz, kjer nasprotno moštvo označi ne le kot poražence, temveč tudi za zgube, se pravi izjemno nešportno in slabšalno, je začinjen še z verzom "Za zmago se bomo borili do samega konca." Oboje šport postavlja daleč onkraj humanega in viteškega boja, v okrilje gladiatorstva in če so županski kandidati z na novo prebujeno slovensko strpnostjo na lokalni ravni svojim protikandidatom med kampanjo še zatrjevali, da je sodelovanje glavna maksima tokratnih volitev, so jim že ob večernem piru zabrusili, da niso nič druga kot navadni »luzerji«! In da za njih ni prostora v tej občini, tem parlamentu ali tej državi. Ni najbolj jasno, kdaj je prvi politik zlorabil to popevko, a zgodovina beleži, kdo jo je najbolj grobo. Donald Trump jo je s svojimi privrženci prepeval med volilno kampanjo za republikansko nominacijo in kitarist skupine Brian May je bil nad tem primerno ogorčen – ampak seveda se Donald ni dal motiti. Vendar kot slovenski politiki je tudi Donald svoje razumevanje skladbe zamrznil pri refrenu … Zadeva je namreč ta, da je besedilo pesmi izven refrena izrazito neprimerno, da bi jo predstavniki ljudstva ali pa izvoljeni javni uslužbenci ponotranjili kot svojo himno. Poglejmo: V prvem verzu pesem pravi, da je dotični plačal vse svoje dolgove. Nerodno, če je politik dolgove kdaj sploh imel, ali bog ne daj, da jih še ima. V nadaljevanju pevec pravi, da je odslužil kazen, čeprav ni storil nobenega zločina … Kar je tipičen izgovor slovenskih pravomočno obsojenih politikov. In naprej slovenski politiki pojejo, kako so naredili nekaj res hudih napak, kar drži. In da so preživeli tudi metanje peska v obraz … Kar govori o tem, da slovenski politiki najraje dopustujejo ali na Braču, ali na Rabu. Šele nato pridemo do refrena, ki volilne štabe – recimo stranke Svoboda, Saša Arsenoviča v Mariboru ali Sama Turela v Novi Gorici – povzdignejo v politično ekstazo. Verjamemo, da bi si skladbo radi zavrteli tudi v strankah desnice, a kaj, ko nič ne zmagajo. Smo pa izvedeli, da na desnici vadijo drugo mega popularno skladbo z albuma Queenov "News of the World"! Ob naslednji volilni sezoni bodo tokrat zmagovito levico napadli z "We will rock you!" Pa gremo naprej po poti šampionov, ali šampinjonov, kot rado spolzi z nekoliko okorelega jezika v zadnji uri zmagovalne zabave. Drugi del sage o prvakih, se pravi po prvem refrenu, je še nekoliko bolj skrivnosten kot prvi. Začne se najprej s presenetljivim obratom iz "mi" v "jaz", kar strankarske liste za nekaj verzov postavi ob stran in postavi v ospredje politično/lirski subjekt … Skladba se nadaljuje s teatrsko referenco, ki namiguje, da se je kandidat v svojem življenju dovolj priklanjal/klečeplazil in dovolj nastopal/glumatal, kar mu je prineslo slavo in bogastvo. V bistvu pesem bolj kot športnika na igrišču, resnično opisuje javno izpostavljeno osebo. Ali je to umetnik, mogoče pa je celo politik? Vsekakor zmagovite kandidate prikaže kot občutljive, čustvene ljudi, kar imajo še posebej rade volivke. V nadaljevanju stoji vrstica, ki je še posebej enigmatična, redko izpostavljana ali analizirana. Ko se Freddie zahvali občinstvu za slavo in bogastvo, ki ju je dobil, se zahvali tudi za vse ostalo, kar pride s slavo in bogastvom. Če to zapoje slovenski politik, takoj pomislimo na korupcijo, a kako si to razlagajo stiki z javnostjo, posameznih strank, ki naročajo ta komad, nam zaradi omejenih raziskovalnih virov ni uspelo izvedeti. Nato se pesem nadaljuje s tem, ko opiše volilno kampanjo kot skrajno težavno, daleč od tega, da bi jim bilo med njo postlano z rožicami, ali da bi bili na oddihu. Potem sledi retorično vprašanje: "Kje se bo vse to končalo?" Se bo končalo na lokalnih volitvah … na državnozborskih? Na volitvah za predsednika? "Ne," odgovarja pesem. Kandidat, ki jo vrti v štabu ne bo odnehal, dokler ne zavlada vsemu človeštvu. Dokler si ne pokori človeške rase kot takšne in pri tem bo vztrajal in vztrajal in vztrajal Končni refren, kjer si prijatelji dopovedujejo, da bodo svetovni prvaki in da ob tem ne bodo imeli nobenega razumevanja in usmiljenja za poražence. Pa še zadnji namig. Pesem se ne konča s verzom "Prvaki sveta", kot se končuje refren pred tem … teoretiki zarote v tem vidijo zloveščo napoved, da še takšen šampion, še takšen prvak nekoč pade. Tako smo prišli do konca analize v maniri največjih duhov slovenske literarne zgodovine. Seveda nam tega ne bi bilo treba početi, če bi ob volilnih zmagah politiki recitirali Prešerna, ki je natančno razložen od spredaj nazaj in od zadaj naprej; ali pa če bi vrteli kaj iz bogate zakladnice slovenskega popa, kjer pa ni česa razlagati.
V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum.
Digitalno pismeni večini se bo zdel današnji prispevek smešen, zato je namenjen samo populaciji zadnjih dinozavrov. Ki gledamo v nebo in se sprašujemo, kaj pomeni ta velika ognjena krogla. V zadnjih dneh smo si izvolili vlade na najbolj lokalni od vseh lokalnih ravni, tako lahko danes preverimo vladanje na najbolj globalni od vseh globalnih ravni. Se pravi, odgovorimo na vprašanje, kdo upravlja s planetom? Začnimo; tisti neumeščeni v socialno digitalno okolje smo bili dolga leta prepričani, da demokratični procesi tečejo po tradicionalnih komunikacijskih kanalih. Po medijih, z neposredno komunikacijo med državljani in državo, s tiskovnimi konferencami in javnimi nastopi. Take reči. Potem pa se je pred nekaj leti rodil Twitter in politično komuniciranje se je preselilo tja. Nakazovalo se je že pred tem s Snapchatom, Instagramom in Facebookom, a šele Twitter je dal politikom pravo orodje, ustvarjeno po njihovi meri. Ker zmore zajeti le misel ali dve in ker ni slik … Twitter je v nekaj mesecih postal večji in vplivnejši kot vse tradicionalne medijske hiše skupaj. Uredniki so besneli, če njihovi novinarji niso prepisovali s Twitterja, politiki so besneli, če njihovi tajniki niso objavljali novih in novih enovrstičnic … Ob političnem diskurzu pa se je tam gori gnetla in se še vedno gnete polovica planeta, ki se strastno in ves čas prepira z drugo polovico planeta … Razumni se je sicer vprašal, kaj je narobe s civilizacijo, da se jo da opisati in usmerjati v nekaj deset znakih … ali je postala preveč predvidljiva, ali pa je postalo človeštvo neverjetno elokventno. Kakorkoli … Twitter je postal vseobsegajoč in prebivalci te države se še kako dobro spominjamo časov, ko je vrhovni gromovnik čivkal usodo iz višav proti blatnim močvirjem, v katerih prebivamo. Neposvečeni skeptiki smo na samem začetku twiteraškega fenomena menili, da gre za še eno orodje, ki ga je sestavil mozoljasti golobradec z očali, ki je takoj naslednji teden postal multimilijarder in ga danes zanimajo samo milenijske utvare … Predvsem pa smo menili, da gre za platformo, ki v ničemer ne posega v vsebine objav. Potem pa se je počasi začelo; najprej je Twitter blokiral bivšega ameriškega predsednika in ob tem ostal nekonsistenten, saj je na planetu vsaj še nekaj deset predsednikov držav in vodij vlad, ki bi jih bilo treba nagnati s spleta. Ob Trumpovem pregonu s Twitterja, se je sprožila težka in vroča razprava o svobodi govora … Ali so ta nova digitalna orodja svobodne komunikacijske cone brez pravil, ali pa gre za sicer nove medije, ki pa so kljub temu uredniško vodeni, vendar zanje ne veljajo klasična medijska pravila in omejitve …. Pred časom je Twitter kupil multimilijarder, ki se z še nekaj tiči njegove baže menjuje na vrhu najbolj bogatih Zemljanov. Tedaj smo se tudi naivneži zavedeli, da ima Twitter lastnika. Ki, kot vsi medijski lastniki, posega ne le v njegovo poslovanje, temveč tudi v njegovo vsebinsko strukturo. Se pravi, da smo se bolj naivni prvič zavedeli, da za tem mogočnim komunikacijskim orodjem stojijo resnične osebe, ki ob ustvarjanju profita zasledujejo tudi svoje parcialne interese. Se pravi, da globalno komunikacijsko orodje zasleduje in skrbi za interes samo enega samega človeka. Lastnika seveda. Teoretiki zarot in pisci znanstvene fantastike so o nevarnosti monopolizacije medijskega prostora – kar Twitter najprej in predvsem je – poročali že pred nekaj desetletji; ampak ker smo vzgojeni, da teorijam zarot ne verjamemo, smo bili vljudno tiho. Oboroženi s tem vedenjem pa se nam sodobno komuniciranje političnih elit, tudi slovenskih, s pomočjo Twitterja zdi nekoliko vprašljivo. Ali so sporočila, čeravno kratka in intelektualno uborna, sporočila dotičnega dopisovalca, ali pa lastnika platforme, ki mu, nenazadnje, ta ista sporočila prinašajo profit? Na Twitterju namreč svoboda govora ni samo civilizacijska, temveč je tudi gospodarska kategorija … Se pravi, da je lastnik zainteresiran, da se objavi čim več in da objavljajo čim bolj visoko profilirani dopisovalci. Kakšna je torej vloga Elona Muska pri tem, ko vam vaš najljubši strankarski veljak te dneve tvita o uspehu stranke na lokalnih volitvah? Na prvi pogled sodi vprašanje med paranoične blodnje, a imeti neposreden nadzor nad objavami in mnenji mnenjskih, verskih ter političnih voditeljev je moč, ki večkrat prekaša pomembnost avtomobilčka na baterijo in rakete, ki se zna po uporabi postaviti nazaj na svoje noge. Danes, ko tako poznamo ime, priimek ter znesek na tekočem računu Velikega brata, se zdijo domače razprave o Zakonu o RTV prav smešne. Kdo in koliko posvečenih bo nadzorovalo delo nekaj nas zadnjih medijskih fosilov, je povsem brezpredmetno. Kajti medtem modra sinička v vsakem trenutku nadzoruje misli milijonov, ki naivno mislijo, da z objavljanjem enovrstičnic prispevajo k napredku in svobodi…
Preden se vsi skupaj odpravimo v predsedniško palačo, najprej končajmo še eno veliko poglavje slovenskega vsakdana … Kajti kot veste, ni konec, dokler tega ne oznanimo v naši skromni oddaji. Zadnjih nekaj mesecev smo se intenzivno prepirali o muzeju Slovenske osamosvojitve. Ali naj ostane samostojna entiteta, ali naj ga raztopimo v muzeju novejše zgodovine. Kot so se menjale ideološke predpostavke obeh vladajočih garnitur, se je menjala tudi usoda te slavne, čeprav še povsem nebogljene ustanove. Hočemo povedati, da je muzej slovenske osamosvojitve muzealska verzija Kardashianovih – razvpit brez pravega razloga! Gremo od zunaj navznoter – od bistva muzealstva do samega bistva osamosvojitve. Najprej nekaj bolečih dejstev za slovenske politike, ki ob prostih popoldnevih ustanavljajo muzeje … Muzej pomeni hišo muz. Kot je znano, muze za puške, uniforme in velike politične premike v Heladi niso poznali. Ali pa je obstajala, ampak je morala čistiti klet, medtem ko so njene sestre v prvem nadstropju medile klasično umetnost. Drugo nerodno dejstvo … Britanski muzej je zastonj; kar pomeni, da veliki narodi za svojo – v primeru Britancev resda tudi za tujo – preteklost ne računajo vstopnine … Nato pa gremo k bistvenemu vprašanju, ki je tako zelo zbegalo kulturne in običajne elite tega naroda, da so začele dajati nerodne izjave … Dilemo, ki jih je zmedla, sicer na zelo preprost način razrešujejo zgodovinske čitanke za šesti razred OŠ in se glasi: "Ali je vsaka preteklost tudi že zgodovina in ali si posledično vsaka zgodovina zasluži, da se jo človeški zarod nauči na izust …?" Profesorji zgodovine so si v procesu služenja muzi izmislili več podkategorij. Uradno, da bi vsa človeška kolobocija bila čim bolj razumljiva, neuradno, da bi jih čim več dobilo službo. Tako smo prišli do spornega termina "novejša zgodovina" in okoli njega zgradili učbenike, katedre, muzeje seminarje, inštitute in podobno. Vsi ti deležniki imajo natančno izdelano vedenje o tem, kaj novejša zgodovina je in po vseh kriterijih slovensko osamosvajanje spada v to kategorijo. Torej v muzeje, inštitute in na katedre za novejšo zgodovino. Zgodovinarjem je to jasno, politikom pa ne in ker so nekateri zgodovinarji tudi politiki, sploh pa so vsi politiki tudi zgodovinarji, je prišlo do preklemanske šlamastike z muzejem slovenske osamosvojitve … Poskusimo z banalno plastično razlago, potrebno, da slehernik razume kompleksnost problema, ki je zmedel celo največje ume slovenskega parlamentarizma. Novejša zgodovina je velika riba, ki požre manjšo ribo, slovensko osamosvojitev. Povedano še drugače; celotna slovenska osamosvojitev je del novejše zgodovine, kar pa ne pomeni, da je vsa novejša zgodovina zajeta v slovenski osamosvojitvi. In v tem zajcu tiči grm. Kajti osamosvojitelji in njih goreči apologeti so mnenja, da si slovenska osamosvojitev kot enkraten in zgodovinski proces zasluži svojo ustanovo. Se pravi "Muzej slovenske osamosvojitve", ki za zdaj deluje na začasni lokaciji, bi bil nameščen v drugi zgradbi na drugi lokaciji in z drugimi kustosi kot muzej za novejšo zgodovino. A tehnično gledano bi osamosvojitev kot proces še naprej ostala del novejše zgodovine. Kar nas pripelje do presenetljivega spoznanja, da prepiri, ki nas morijo zadnjih nekaj mesecev, niso ideološko, temveč bolj nepremičninsko in kadrovsko vprašanje … Najbolj hecno pa je dejstvo, da vedenje o slovenski osamosvojitvi, naj bo znotraj takšnega ali drugačnega muzeja, še zdaleč ni dokončno in ga pogosto zasenčijo prav tisti, ki bi ga morali vsaj negovati, če že ne raziskovati in razširjati … Če omenimo samo najbolj očiten del osamosvojitve, se pravi desetdnevno vojno, je v treh desetletjih po dogodku prisotnih že polno polresnic, zavajanj in različnih opisov posameznih dogodkov. Da ne bomo samo teoretiki: Če pod – ne poznavalski, temveč samo publicistični drobnogled vzamemo največji oboroženi spopad, ki je bil seveda zaustavitev oklepne kolone pri Štrihovcu, in poznejši boji na mejnem prehodu Šentilj, se nam odpre ogromno vprašanj in nejasnosti, kot tudi nasprotujočih si trditev. Z dogajanjem se danes v glavnem ukvarjajo ljubiteljski raziskovalci ali pa neposredni udeleženci dogodkov s spominsko literaturo. A če bi energija, čas in tudi denar okoli prepirov kdo, kaj in kje naj bo muzej šla v resnično vrednotenje samo dogodkov na Šentilju … bi bil pogled na osamosvojitveni čas bogatejši. Seveda pa pri znanstvenem, ne spomeničarskem, raziskovanju vedno obstaja možnost, da junaki postanejo bedaki. In obratno.
V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.
Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta. Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo. Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov. V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu. Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro. Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado … Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim. Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati. Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije. Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit. Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji. Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah. Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.
Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.
V skladu s svetim poslanstvom naše oddaje po vsem svetu prežimo za novimi in vznemirljivimi družboslovnimi fenomeni. In trenutno ni nič bolj modernega, kot so protestniki, ki se z rokami prilepijo na zidove galerij, še pred tem pa zabrišejo porcijo juhe v nekatera najbolj slavna likovna dela naše civilizacije. Poskus analiziranja nečesa tako kompleksnega, kot sta umetnost in okolje, in povezave med obojim bi izmučil in tudi je izmučil nekatere največje ume naše zgodovine, zato le skromen prispevek k temu z naše strani. Najprej in na začetku razbijmo oba osnovna gradnika. Se pravi, da večinoma mladi protestirajo v galerijah. Galerije so že bile prostor protestniških akcij; nenazadnje gre za svetišča vizualnosti, ki je zajela vse, kar se v družbi dogaja, kot tudi na nek način sodobne banke – saj je od vlaganja v likovno umetnost trenutno bolj profitabilno le vlaganje v ljubljanske nepremičnine. Torej mladi protestniki natančno vedo, kje bodo pritegnili pozornost svetovne javnosti. Potem pa je tu še metoda protesta. Zanimivo, da so izbrali lepljenje dlani na slike oz. na stene galerij. V enem primeru pa na tla avtomobilskega muzeja. Lepljenje je izrazito sodobna metoda spajanja različnih materialov. Menda so celo sodobna letala že v veliki meri zlepljena … Gre za izrazit napredek od časov, ko so se okoljevarstveniki z verigo priklenili na drevesa, ali pa so samo sedli na tla in ustavili promet … Če smo pikolovski … Za protestniško verodostojnost bi morali uporabljali materiale iz časa nastanka umetnin, ki jih polivajo z juho, se pravi, da bi se morali na steno pribiti. Kar bi imelo sicer še močnejši simbolni naboj, a je packarija občutno večja. Mimogrede; razumemo sicer simboliko za lepljenje dlani ob podlago, a mnogo bolj praktično bi bilo lepljenje podplatov. Lepši prizor in zato primernejši za galerijo so človeške postave, nezmožne premikanja med vsemi tistimi umetninami, kot so to zverižena telesa s odrgnjenimi koleni in zadnjicami, molečimi visoko v zrak … Pa še o juhi … Programsko bi bilo smiselno metati paradižnikovo juho edino in zgolj na umetnino "Pločevinka juhe", ki jo je leta 1961 ustvaril znameniti Andy Warhol. Metanje juhe v van Gogha pa priča o precejšnjem nepoznavanju likovne umetnosti. Kar pa je tudi osrednje sporočilo našega današnjega izvajanja … Planetarne onesnaževalce niti malo briga za umetnostno zgodovino. Oziroma so povsem neobčutljivi za sunek v srčiko civilizacije, na katerega upajo protestniki, da naj bi zdramil onesnaževalsko elito planeta. Protestniki menijo, da bodo s skrunitvijo kulture omejili kapital … Kar je naivno, da bog pomagaj. Kapital lahko omeji samo skrunitev kapitala, pa še to težko; hočemo povedati, da bi bil okolijski protest vsaj delno uspešen, če bi protestniki požgali kakšno banko, ali sedež multinacionalke, ali kaj podobnega. Sicer beležimo že tudi takšne nasilne poizkuse, pa to onesnaževalcev ni ustavilo. Ob tem pa imamo še nekaj načelnih pripomb. Protestniki se na galerije lepijo v času, ko Evropska unija sprejema zelo ambiciozen načrt nadzora toplogrednih izpustov … Ta nas bo že čez dobro desetletje oropal naših priljubljenih avtomobilov z agregati na notranje izgorevanje. Če razumemo protestnike, ki menijo, da je vse to premalo, bo potemtakem naša žrtev, ko bomo prisiljeni na drage, neučinkovite in z dosegom omejene električne avtomobile, zaman? In za konec še izrazito načelna pripomba. Protestniki, ko enkrat dobijo pozornost medijev, razlagajo, da so se odločili za napad na umetnine zaradi brezbrižnosti družbe do okoljske problematike; saj so državam, po njihovo, umetnost in slike, pomembnejše od življenj ljudi, ki umirajo in trpijo zaradi okoljskih sprememb. Ampak ravno v tem je kleč; umetnost, likovna recimo, je pomembnejša od življenj ljudi. Ker ljudje umremo tako ali tako … ali zaradi vojne, bolezni, starosti, nesreč, okoljskih sprememb – umetnost pa ostaja. In zato so jo tisti najbolj ozaveščeni med nami postavili v galerije in muzeje. Da bo za nami nekaj ostalo, kajti umetnost je edini upor zoper človeško neumnost, zadnja leta skoraj blaznost, ki ga imamo na razpolago. Sicer bodo protestniki, vsi po vrsti mladi, s hormoni napolnjeni zagreteži, to težko razumeli – a umetnina Francisca de Goye, ki je pribita na steno galerije, je milijonkrat intenzivnejši okoljski protest, kot je to mladež, ki se prilepi na zid ob njej.
Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal.
Danes pa o najpomembnejšem dnevu tedna, ki je seveda nedelja. Nedelja ima med Slovenci kultni status in akoravno je poseben dan tako med verujočimi kot med delodajalci in delojemalci po vsem krščanskem svetu, je pod Slovenci še posebej posebna … Kakorkoli tarnamo nad uniformiranostjo našega delavnika, je nedelja daleč najbolj uniformiran dan v tednu. Natančno se namreč ve, katerih opravil in nalog se v nedeljo ne počne in katera so dovoljena. Oboje se krši zelo redko, ko pa se, je to sprejeto z neodobravanjem. Za zavarovanje svetosti nedelje smo šli že kdaj tudi na referendum in nedelja je posebna predvsem kot eden zadnjih dejavnikov normalnosti v tem ponorelem svetu. Toliko o teoriji nedelje. Zdaj pa k praksi. Oblast se je odločila, da nam pet od preostalih desetih nedelj v letu ugrabi za volitve. Potencialnih pet, kajti drugi krogi so nekoliko bolj ohlapna kategorija, a v najboljšem primeru bomo imeli prekinjene tri nedeljske ritme, nesrečniki s posebej ambicioznimi politiki pa kar pet. Če naštejemo; prvi in morebitni drugi krog predsedniških volitev, prvi in morebitni drugi krog lokalnih volitev in prvo ter za nekaj časa –upamo – edino referendumsko odločanje o treh referendumih. Mehanika je znana … V urnik nedelje, ki poteka stoletja po utirjenih običajih, je treba umestiti tujek. Odhod na volitve. Sicer gre za minimalno časovno izgubo – v podeželskih krajih največ za eno uro, v urbanih središčih pa še to ne – a v strogi nedeljski hierarhiji se zdi ta ura kot čer, na katero nasedajo ladje našega ugodja. Čemu se odpovedati? Dopoldanskemu sprehodu, rekreaciji, kavi v priljubljenem bifeju zagotovo ne … Pripravi kosila, skupnemu kosilu širšega sorodstva, ali le goveji juhi pri gospe mami tudi ne … Popoldanskemu obisku prijateljev ali poležavanju na kavču vsekakor ne. Večerni skrbi za otroke in napadu panike pred prihajajočim tednom pa sploh ne … Kot vidimo, je ura za opravljanje državljanskih dolžnosti in pravic še kako moteča in vsako drugo nedeljo do izteka leta bo naše aktivno državljanstvo na velikih mukah. Nekaj sodržavljanov zagotovo hodi na volitve s tistim praobčutkom demokratične nuje, s pesmijo na ustih in antičnim idealom v mislih, mnogi drugi pa gremo tja, da samo legaliziramo vse tiste ure pasivnega ukvarjanja s politiko, ko kolnemo ali navijamo za ljudi, ki nam bodo v naslednjih mandatih oblikovali usodo. Se pravi, da na nek način z odhodom na volitve realiziramo navijača v sebi. In vse to je lepo in prav, celo spodobi se, ko se ne bi volitve tako grobo zajedale v nedeljsko obredje. Vladajoči se problematike še kako dobro zavedajo, saj so politiki ljudje iz mesa in krvi, ki prav tako prakticirajo nedeljo; zato poskušajo z različnimi manevri, odvisno od strankarske pripadnosti, ali rešiti nedeljo ali rešiti volilni rezultat. Ampak na tem mestu v naši skromni oddaji izražamo skrb, da bo vsaj ena od nedeljskih volilnih udeležb sramotno nizka. In kar je še bolj sramotno; udeležba bo odvisna od vremenske napovedi. Vendar bi se vsemu temu lahko izognili – in na tem mestu prihajamo do osrednjega dela današnjega razmišljanja. Analogni način izbiranja, ko mora človek fizično nekam oditi in na papirju fizično nekaj obkrožiti, nato pa fizično papir potisniti v kartonasto škatlo, ob tem pa se pri komisiji identificirati s fizičnim dokazilom o istovetnosti, je tako obupno zastarel, da bog pomagaj. Hočemo povedati, da je mogoče v mnogih evropskih državah že digitalno voliti od doma, le v Sloveniji smo še peš. Oziroma da smo natančni: tistim, ki se ne morete udeležiti glasovanja na domačem volišču, so omogočene ostale oblike glasovanja, kot je recimo glasovanje po pošti – vlogo za uveljavitev ostalih oblik glasovanja pa je mogoče oddati tudi elektronsko z digitalnim podpisom. Majhen korak za slovensko volilno zakonodajo in bizarno majhen korak za javnost, ki je s pomočjo spleta preživela pandemijo. Ampak, da ne bomo samo osirali slovenskega prehoda v digitalno družbo, ki se zdi celo počasnejši od modernizacije slovenskih železnic … Danes so dovoljene sanje, tako se nima smisla ustavljati samo pri e-glasovanju. Pogumno usmerimo digitalni pogled naprej … Zagotovo nam prihodnost prinaša glasovanje s pomočjo aplikacij na mobilnih telefonih in ker se bo s tehnologijo prav tako razvijala tudi naša politična zavest, bo e-glasovanje predvidevalo tudi e-odpoklic. Podobno kot danes poznajo milijoni uporabnikov fantasy lig in e-športov. Se pravi, da bodo volivci ob neumnostih ali morebitnih neumnostih politika enostavno odpoklicali. Tisti politiki, ki se bodo dalj časa ali celo ves čas obdržali ali v parlamentu ali v vladi, pa bodo volivcem prinašali bonus točke. Se pravi, da boš za pametno izbiro na volitvah primerno nagrajen in volivci, katerih politiki bodo prek vsega mandata vztrajali ali v parlamentu ali v predsedniški palači, zakaj tudi ne v občinskem svetu, bodo dobili ob koncu priložnostni spominek ali celo manjšo nagrado. Prihodnje referendume pa bomo opravili prav tako s pomočjo aplikacije, ki se bo ljubkovalno imenovala Vili. Da se bo referendumsko odločanje ločilo od volitev, bodo dovolj lajki oziroma všečki. Določiti bo treba samo najmanjše število lajkov za posamezni referendum, zavrnitveni kvorum pa ne bo potreben. In medtem ko čakamo, da se slovenska e-uprava vsaj malo zgane ter si še naprej kvarimo nedelje z obiskovanjem osnovnih šol, gasilskih domov in kar je podobnih javnih stavb, se tolažimo vsaj s tem, da so analogne volitve brezplačne. E-volitve zagotovo ne bodo.
Danes pa o najpomembnejšem dnevu tedna, ki je seveda nedelja. Nedelja ima med Slovenci kultni status in akoravno je poseben dan tako med verujočimi kot med delodajalci in delojemalci po vsem krščanskem svetu, je pod Slovenci še posebej posebna … Kakorkoli tarnamo nad uniformiranostjo našega delavnika, je nedelja daleč najbolj uniformiran dan v tednu. Natančno se namreč ve, katerih opravil in nalog se v nedeljo ne počne in katera so dovoljena. Oboje se krši zelo redko, ko pa se, je to sprejeto z neodobravanjem. Za zavarovanje svetosti nedelje smo šli že kdaj tudi na referendum in nedelja je posebna predvsem kot eden zadnjih dejavnikov normalnosti v tem ponorelem svetu. Toliko o teoriji nedelje. Zdaj pa k praksi. Oblast se je odločila, da nam pet od preostalih desetih nedelj v letu ugrabi za volitve. Potencialnih pet, kajti drugi krogi so nekoliko bolj ohlapna kategorija, a v najboljšem primeru bomo imeli prekinjene tri nedeljske ritme, nesrečniki s posebej ambicioznimi politiki pa kar pet. Če naštejemo; prvi in morebitni drugi krog predsedniških volitev, prvi in morebitni drugi krog lokalnih volitev in prvo ter za nekaj časa –upamo – edino referendumsko odločanje o treh referendumih. Mehanika je znana … V urnik nedelje, ki poteka stoletja po utirjenih običajih, je treba umestiti tujek. Odhod na volitve. Sicer gre za minimalno časovno izgubo – v podeželskih krajih največ za eno uro, v urbanih središčih pa še to ne – a v strogi nedeljski hierarhiji se zdi ta ura kot čer, na katero nasedajo ladje našega ugodja. Čemu se odpovedati? Dopoldanskemu sprehodu, rekreaciji, kavi v priljubljenem bifeju zagotovo ne … Pripravi kosila, skupnemu kosilu širšega sorodstva, ali le goveji juhi pri gospe mami tudi ne … Popoldanskemu obisku prijateljev ali poležavanju na kavču vsekakor ne. Večerni skrbi za otroke in napadu panike pred prihajajočim tednom pa sploh ne … Kot vidimo, je ura za opravljanje državljanskih dolžnosti in pravic še kako moteča in vsako drugo nedeljo do izteka leta bo naše aktivno državljanstvo na velikih mukah. Nekaj sodržavljanov zagotovo hodi na volitve s tistim praobčutkom demokratične nuje, s pesmijo na ustih in antičnim idealom v mislih, mnogi drugi pa gremo tja, da samo legaliziramo vse tiste ure pasivnega ukvarjanja s politiko, ko kolnemo ali navijamo za ljudi, ki nam bodo v naslednjih mandatih oblikovali usodo. Se pravi, da na nek način z odhodom na volitve realiziramo navijača v sebi. In vse to je lepo in prav, celo spodobi se, ko se ne bi volitve tako grobo zajedale v nedeljsko obredje. Vladajoči se problematike še kako dobro zavedajo, saj so politiki ljudje iz mesa in krvi, ki prav tako prakticirajo nedeljo; zato poskušajo z različnimi manevri, odvisno od strankarske pripadnosti, ali rešiti nedeljo ali rešiti volilni rezultat. Ampak na tem mestu v naši skromni oddaji izražamo skrb, da bo vsaj ena od nedeljskih volilnih udeležb sramotno nizka. In kar je še bolj sramotno; udeležba bo odvisna od vremenske napovedi. Vendar bi se vsemu temu lahko izognili – in na tem mestu prihajamo do osrednjega dela današnjega razmišljanja. Analogni način izbiranja, ko mora človek fizično nekam oditi in na papirju fizično nekaj obkrožiti, nato pa fizično papir potisniti v kartonasto škatlo, ob tem pa se pri komisiji identificirati s fizičnim dokazilom o istovetnosti, je tako obupno zastarel, da bog pomagaj. Hočemo povedati, da je mogoče v mnogih evropskih državah že digitalno voliti od doma, le v Sloveniji smo še peš. Oziroma da smo natančni: tistim, ki se ne morete udeležiti glasovanja na domačem volišču, so omogočene ostale oblike glasovanja, kot je recimo glasovanje po pošti – vlogo za uveljavitev ostalih oblik glasovanja pa je mogoče oddati tudi elektronsko z digitalnim podpisom. Majhen korak za slovensko volilno zakonodajo in bizarno majhen korak za javnost, ki je s pomočjo spleta preživela pandemijo. Ampak, da ne bomo samo osirali slovenskega prehoda v digitalno družbo, ki se zdi celo počasnejši od modernizacije slovenskih železnic … Danes so dovoljene sanje, tako se nima smisla ustavljati samo pri e-glasovanju. Pogumno usmerimo digitalni pogled naprej … Zagotovo nam prihodnost prinaša glasovanje s pomočjo aplikacij na mobilnih telefonih in ker se bo s tehnologijo prav tako razvijala tudi naša politična zavest, bo e-glasovanje predvidevalo tudi e-odpoklic. Podobno kot danes poznajo milijoni uporabnikov fantasy lig in e-športov. Se pravi, da bodo volivci ob neumnostih ali morebitnih neumnostih politika enostavno odpoklicali. Tisti politiki, ki se bodo dalj časa ali celo ves čas obdržali ali v parlamentu ali v vladi, pa bodo volivcem prinašali bonus točke. Se pravi, da boš za pametno izbiro na volitvah primerno nagrajen in volivci, katerih politiki bodo prek vsega mandata vztrajali ali v parlamentu ali v predsedniški palači, zakaj tudi ne v občinskem svetu, bodo dobili ob koncu priložnostni spominek ali celo manjšo nagrado. Prihodnje referendume pa bomo opravili prav tako s pomočjo aplikacije, ki se bo ljubkovalno imenovala Vili. Da se bo referendumsko odločanje ločilo od volitev, bodo dovolj lajki oziroma všečki. Določiti bo treba samo najmanjše število lajkov za posamezni referendum, zavrnitveni kvorum pa ne bo potreben. In medtem ko čakamo, da se slovenska e-uprava vsaj malo zgane ter si še naprej kvarimo nedelje z obiskovanjem osnovnih šol, gasilskih domov in kar je podobnih javnih stavb, se tolažimo vsaj s tem, da so analogne volitve brezplačne. E-volitve zagotovo ne bodo.
Ena glavnih težav pri razumevanju slovenske politike je njeno komuniciranje. Hočemo povedati, da nismo vedno prepričani, kaj hočejo povedati. To komuniciranje s šiframi, prenesenimi pomeni, metaforami in premenami tisti najbistrejši med nami razumejo po dnevu ali dveh, nam ostalim pa je potreben teden, včasih celo dva, da dojamemo. Pa še takrat ne vedno. Danes se posvetimo komunikacijskemu biseru, ki nas je v globokem študiju in kontemplaciji zaposloval kar deset dni. Bilo je namreč takrat, ko je poslanec SDS Branko Grims povedal, da je njegova stranka pri zbiranju podpisov za referendumski »hat-trick« prebila zvočni zid. Ker je pravilno razumevanje konteksta nujno potrebno za razumevanje materije glede zakonodaje na kar treh izjemno pomembnih področjih, se izjavi nismo nasmehnili, kot večina levih medijev; ali jo vklesali v kamen, kot večina desnih medijev – temveč smo se ji posvetili z vsem analitičnim aparatom, ki je na voljo naši skromni redakciji. Kaj je Branko Grims rekel, vemo, kaj je hotel povedati, pa ne. Če zbiranje podpisov za referendum opišemo s prebijanjem zvočnega zidu, brez razmisleka sklepamo, da so se do zdaj vanj zaletavali, tokrat jim je pa ga končno uspelo prebiti. Ali pa, da so bili pri zbiranju podpisov izjemno hitri … Za kar pa izraz »zvočni zid« ni najbolj primeren. Mogoče je Branko hotel uporabiti neko drugo naravoslovno konstanto, ki se v medijih nemarno uporablja za družboslovne postopke … Povsem drugače bi se namreč slišalo: »Stranka SDS je tokratno zbiranje podpisov opravila s svetlobno hitrostjo!« Vsaj po našem skromnem mnenju je ta poved mnogo bolj elegantna, privlačna in občutljivim ušesom volivcev bližja ... Prebijanje zvočnega zidu pa bi lahko poslanec Grims uporabil pri katerem uspehov na drugem tiru, ko se njegova stranka ponovno vrne na oblast. Še zajca ali dva za pojasnitev Grimsove izjave imamo v rokavu ... Mogoče je ciljal na to, da smo podpise najprej videli, šele pozneje pa jih bomo tudi slišali; kajti zakasnitev zvoka je ena najbolj očitnih posledic prebijanja zvočnega zidu. Ali pa, da je dostavitev podpisov v parlament podobna poku, ki pride skupaj s prebitjem zvočnega zidu … Ta in še kup referenc na komunikacijsko bravuro največje opozicijske, še pred nekaj časa največje pozicijske stranke bi se našlo. Ampak ker smo analitična, ne pa obrekovalska, ali bog ne daj razdiralna oddaja, zavijmo v sivo cono in poskusimo razložiti izjavo, kot še ni bila razložena. Vsem je znano, da je Branko Grims vodilni polihistor stranke SDS, ki se že tako ali tako odlikuje z izjemnimi umi. Zato pogosto nastopa v javnosti. Tako je povsem mogoče, da je Branko eden redkih Slovencev, ki pozna povezavo med hitrostjo zvoka, se pravi med zvočnim zidom in njegovim prebijanjem ter Slovenijo. Ta vez je nenavadna ter zgodovinsko trdna in kot domoljubna stranka so jo s to izjavo v SDS poskušali samo obuditi. Povzemimo na kratko … V Velikem Slatniku, tik ob Novem Mestu, je sredi devetnajstega stoletja živel Johann Mach. Izobraženec in učitelj je v času velikega pomora sviloprejk na svojem posestvu gojil na bolezen odporno vrsto metulja, in sicer azijskega svilnatega prelca tudi jamamai imenovanega. Imel je nekoliko alternativne metode vzreje in jih je gojil kar v naravi – tako kot danes živi vsak jamamai, ki ga ugledate v poletnem večeru ob cestni svetilki, korenini na Dolenjskem. Ampak bolj pomembno je, da je imel Johann sina Ernsta. Ernst Mach, deček nenavadne ostrine duha, je poletja preživljal na Dolenjskem, drugače pa študiral po cesarskih mestih, dosegel visoko učenost in velike časti na področju fizike in filozofije. Ker se je znanstveno ukvarjal z gibanjem hitrih teles, se njemu na čast imenuje razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje v nekem sredstvu, in hitrostjo zvoka v tem sredstvu. Ta enota je mach in ko telo preseže hitrost enega macha, prebije zvočni zid. Bistveno vprašanje seveda ostaja: »Kako je stranka SDS z zbiranjem podpisov dosegla hitrost enega macha?« V dobrem mesecu so jih zbrali približno petdeset tisoč za posamezni referendum, iz tega pa je zelo težko izračunati, s kakšno hitrostjo se je gibalo SDS-ovsko volilno telo. In v kakšnem sredstvu. Prav tako bi bilo pretenciozno, če že ne žaljivo sklepati, da SDS-ovca najprej vidiš, šele nato ga slišiš, oz. da ga slišiš z zakasnitvijo … Tako nam ne preostane drugega, kot da sklepamo, kako je Branko Grims z analogijo o zvočnem zidu hotel le opozoriti in spomniti na premalo znanega in po krivici zapostavljenega dolenjskega rojaka. Če bo ob morebitnem uspehu referendumov, še bolj pa ob njihovem morebitnem neuspehu Branko Grims izjavil, da je izid stranko SDS končno izstrelil v stacionarno orbito, bomo vedeli, da misli na našega rojaka, pionirja raketne tehnike Hermana Potočnika Noordunga.
Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.
Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.
Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev.
"Tisto poletje niso uplenili nobenega mamuta … Ampak ker je bilo jagodičevja v izobilju, se pod toplim soncem niso vznemirjali. A ko je proti koncu poletja ogenj z neba zajel vso planjavo ter uničil večino dračja, se je v pleme naselil nemir … izginila je tudi manjša divjad in ko se je v zraku lahko zavohal hladen veter, so se pričeli bati. Votlina je bila brez ognja pusta in vlažna, v njenem najglobljem delu, kjer je običajno viselo meso uplenjene divjadi, je zevala prazna luknja. Pleme je bilo obsojeno na propad, le da tega še ni vedelo …." Letos se bojimo zime. Tresemo se pred zimo. Tisočletja človeške civilizacije, posvečena predvsem temu, da nas ne zebe in da nismo lačni, so šla v franže. Ker letos nas bo zeblo in letos bomo, kot vse kaže, tudi lačni. Vsaj tako objavljajo mediji in grmijo politiki. In kljub temu, da se znamo voziti po vesolju, se v običajnem Evropejcu prebujajo strahovi iz pradavnine in vzgibi po obuditvi davno pozabljenih spretnosti; ponovno se učimo umetnosti vkuhavanja, štrikanja in pripravljanja drv. Kako je prišlo do tega, da se tresemo pred zimo, v glavnem vemo; država, ki smo ji nespametno zaupali svojo energetsko oskrbo, se je zapletla v vojno. Če to povežemo s liberalnim kapitalizmom, znotraj katerega odlično uspevajo rejeni vojni dobičkarji, smo tu, kjer smo. Ob tem smo vzorno sprejeli okoljske omejitve, ki so energetske trge najprej liberalizirale, takoj nato pa podvrgle špekulacijam. Ampak ker smo analitična oddaja na strani malega človeka, takoj predlagamo nekaj kreativnih rešitev, kako se pretolči skozi zimo – po možnosti z vsem zarodom. Kot je znano, so v zadnjem času zaradi podnebnih sprememb zime mile. Globalna temperatura raste proti povprečju, ki je za dve stopinji višje, in medtem ko nam je poleti zaradi tega bolj vroče, nas pozimi zaradi tega manj zebe. Se pravi, da moramo logično povečati napore, da globalna temperatura še bolj zraste. Ker snega v nižinah pozimi že tako ali tako ne poznamo več, nam to očitno uspeva … A dovolj naporni in energetsko potratni so tudi zdrizasti zimski dnevi z meglo in temperaturo okoli 5 stopinj, zato moramo še pospešiti podnebne spremembe, da nam uspe priti januarja v svetlem delu dneva vsaj do osmih stopinj, kar bi porabo energije za ogrevanje dramatično zmanjšalo. Na srečo poznamo recept, kako to storiti ... Vse avtomobile vrniti nazaj na okoljevarstveno normo EVRO 1, ukiniti proizvodnjo in prodajo električnih avtomobilov, javni promet pa pustiti točno takšen, kot je … In potem ponovno vzpostaviti individualna kurišča in vzpodbujati ljudi, da v pečeh kurijo mokro dračje, lesene ostanke in vezano ploščo, ki jo je najti okoli vogalov. Zapreti krško nuklearko in v veliko veselje rib, metuljev in naravovarstvenikov dvigniti zapornice na Dravi in srednji Savi ter dovoliti političnim strankam, da zgradijo v Velenju še en blok TEŠ-a … V ustavi prepovedati gibanja, posameznike in politične stranke, ki se zavzemajo za zaščito okolja in nižanje izpustov v okolje ter prepovedati možnost okoljskih referendumov, kot je bil tisti o vodi. Če bi se teh ukrepov natančno držali, bi v Sloveniji brez dvoma dvignili povprečno temperaturo in med prebivalstvom ublažili strah pred zimo, ki nas je trenutno povsem ohromil. Ker pa govorimo, da je strah od zunaj okrogel, od znotraj ga pa ni, moramo analizirati, kaj natančno strah pred zimo vsebuje? Česa nas je torej strah in kakšen bav-bav s seboj prinašajo november, december, januar in februar? Ko analiziramo medijske zapise, kmalu uvidimo, da je "kriofobija" izmišljena kategorija. Ljudje se ne bojimo mraza kot takega, temveč se bojimo stroškov, ki jih prinaša zima. Se pravi, da ne govorimo o generičnem strahu, ki se je prebudil po desetletjih zimskega udobja, temveč govorimo o gospodarski kategoriji. Zime se ne bojimo, ker bo hladna, temveč se je bojimo, ker bo draga. Strah pred zimo ni strah pred starko s pepelnato sivimi lasmi, pred Božičkom in Dedkom Mrazom, temveč je strah pred položnicami. Tako moramo ob koncu zimo, vsaj v naši oddaji, vzeti v zaščito. Ostali mediji jo namreč v želji po klikih, gledanosti in nakladah demonizirajo in za mnoge najlepši letni čas sedi na robu mize, odrinjen od ostalih. Medtem ko so pomlad, poletje in jesen obdržali vse svoje pridevnike, je zima v medijih zadnje mesece obravnavana izrazito pristransko in negativno, kar nam govori o tem, da je neodvisno novinarstvo še enkrat več padlo na izpitu. Obstaja pa, kot vedno, tudi cinična plat strahu pred letošnjo zimo. Medtem ko je bilo v preteklosti potrebnih na milijone žrtev, da smo v Evropi ubranili svobodo, bo letos za to dovolj premakniti termostat za dve stopinji navzdol.
Sašo. Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.
Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …
Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej.
V poletje zakorakajmo ob fanfarah novega podzakonskega akta, ki bo oplemenitil evropski zakon o "zdravstvenem varstvu živali"!
Neveljaven email naslov