Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite glose Marka Radmiloviča!
Po tednu, ko smo v logično musako zložili zajce, jajca, smrt in vstajenje, se spet posvetimo življenju.
Iz sveta filma prihajajo vznemirljive novice. Jack Sparrow, legendarni pirat s Karibov, je na filmskem srečanju zbolel, Jamesa Bonda so s snemanja odpeljali s poškodovanim kolenom, Iron man je praznoval Abrahama. Nazadnje je bilo med super junaki tako napeto, ko se je pred ljubljansko premiero poškodoval Ahil. Nekaj je bilo z nogo.
Kako lahko torej pričakujemo popoln svet, ko pa so celo super junaki postali lomljivi.
Ampak naredimo krajšo popraznično analizo na primeru najbolj skrivnostne, mogočne in trdožive super junaške organizacije, proti kateri so razne Spectre, Hydre in Mi 6 otroški vrtec. Gre za slovensko vlado.
Morda se zdi pretirano, a naša vlada je boleče podobna najbolj dobičkonosnemu produktu pop kulture, super junakom.
Povsem jasno je, da je vsakokratni predsednik slovenske vlade super junak. Pričakovanja, ki jih gojimo do njega, so podobna pričakovanju prebivalcev Gotham cityja do Batmana. Nenehen in neizprosen boj proti zločinu in krivicam je življenjsko vodilo slovenskih predsednikov vlad. Enako piše na zastavah super junakov. Volilni program vsakokratnih kandidatov za predsednika slovenske vlade je pravzaprav super junaški manifest … kandidat manifest javno prebere in po volitvah samodejno postane predsednik slovenske vlade.
Druga velika podobnost med super junaki in slovenskimi predsedniki vlade je nihajoča javna podpora. Na začetku je javno mnenje super junaku izrazito naklonjeno; a zaradi naveličanosti, redko zaradi super junakove napake, podpora izrazito pade. Na koncu se sicer ponovno dvigne, a po navadi junaka to dejstvo ne reši pred koncem filma, predsednika slovenske vlade pa ne pred predčasnimi volitvami.
Tretja velika podobnost med super junaki in predsednikom slovenske vlade je izjemno sposoben zlobnež, ki jima stoji na poklicni poti. Za razliko od stripovskih super junakov, ki so ne glede na super moč izjemno počlovečeni, imajo njihovi zlobni nasprotniki zmeraj neko groteskno ali nadnaravno komponento. Ta skrbi, da občinstvo vsega ne vzame preveč zares. Nekaj podobnega so tudi slovenski zlobneži, ki vsakokratnemu predsedniku vlade preprečujejo uvedbo miru in napredka. S svojim obstojem pa ga, kot se spodobi za filmski antagonizem, jasno tudi določajo. Posebnost slovenskega zlobneža je dejstvo, da ne glede na super junake, ki se menjavajo na čelu vlade, on ostaja ves čas isti. Kar je pripomoglo, da je zlobnež večkrat bolj v središču pozornosti kot super junak sam.
Četrta velika podobnost med predsedniki vlade in super junaki je njihov odnos do žensk. Ni ga še bilo super junaka z urejenim in konvencionalnim družinskim življenjem in takšnega tudi ni bilo predsednika slovenske vlade. Težko je razumeti super junaka, še težje je biti z njim poročen.
Peta velika podobnost je pomočnik. Vsak super junak ima pomočnika, kot ima vsak predsednik vlade vodjo kabineta.
Šesta velika podobnost je alter ego. Noben super junak ni to, za kar se izdaja, oziroma sta super junaško in zasebno življenje praviloma ločena. Prav tako je s slovenskimi predsedniki vlad. Samo intimna novinarska poročila in govorice za šankom pričajo o tem, kako imenitni fantje so predsedniki vlad zasebno, raja pa jih še vedno doživlja kot odtujene predsednike vlad. Da bi nekoč dočakali predsednika vlade, ki bi bil enak zasebno in politično, kar bi recimo pomenilo, da bi uporabljal javni potniški promet v Ljubljani, se zdi utopija, uresničljiva samo v Skandinaviji.
Zadnja velika podrobnost pa je dejstvo, da so super junaki najprej obstajali v stripu, šele pozneje kot filmski junaki. Kar pomeni, da so jih izumili za zabavo množic, da bi služili denar za multinacionalke. Pri slovenskih predsednikih vlade je obratno sorazmerno. Pripeljani so bili, da bi služili denar za multinacionalke, končali pa so kot zabava za množice.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite glose Marka Radmiloviča!
Po tednu, ko smo v logično musako zložili zajce, jajca, smrt in vstajenje, se spet posvetimo življenju.
Iz sveta filma prihajajo vznemirljive novice. Jack Sparrow, legendarni pirat s Karibov, je na filmskem srečanju zbolel, Jamesa Bonda so s snemanja odpeljali s poškodovanim kolenom, Iron man je praznoval Abrahama. Nazadnje je bilo med super junaki tako napeto, ko se je pred ljubljansko premiero poškodoval Ahil. Nekaj je bilo z nogo.
Kako lahko torej pričakujemo popoln svet, ko pa so celo super junaki postali lomljivi.
Ampak naredimo krajšo popraznično analizo na primeru najbolj skrivnostne, mogočne in trdožive super junaške organizacije, proti kateri so razne Spectre, Hydre in Mi 6 otroški vrtec. Gre za slovensko vlado.
Morda se zdi pretirano, a naša vlada je boleče podobna najbolj dobičkonosnemu produktu pop kulture, super junakom.
Povsem jasno je, da je vsakokratni predsednik slovenske vlade super junak. Pričakovanja, ki jih gojimo do njega, so podobna pričakovanju prebivalcev Gotham cityja do Batmana. Nenehen in neizprosen boj proti zločinu in krivicam je življenjsko vodilo slovenskih predsednikov vlad. Enako piše na zastavah super junakov. Volilni program vsakokratnih kandidatov za predsednika slovenske vlade je pravzaprav super junaški manifest … kandidat manifest javno prebere in po volitvah samodejno postane predsednik slovenske vlade.
Druga velika podobnost med super junaki in slovenskimi predsedniki vlade je nihajoča javna podpora. Na začetku je javno mnenje super junaku izrazito naklonjeno; a zaradi naveličanosti, redko zaradi super junakove napake, podpora izrazito pade. Na koncu se sicer ponovno dvigne, a po navadi junaka to dejstvo ne reši pred koncem filma, predsednika slovenske vlade pa ne pred predčasnimi volitvami.
Tretja velika podobnost med super junaki in predsednikom slovenske vlade je izjemno sposoben zlobnež, ki jima stoji na poklicni poti. Za razliko od stripovskih super junakov, ki so ne glede na super moč izjemno počlovečeni, imajo njihovi zlobni nasprotniki zmeraj neko groteskno ali nadnaravno komponento. Ta skrbi, da občinstvo vsega ne vzame preveč zares. Nekaj podobnega so tudi slovenski zlobneži, ki vsakokratnemu predsedniku vlade preprečujejo uvedbo miru in napredka. S svojim obstojem pa ga, kot se spodobi za filmski antagonizem, jasno tudi določajo. Posebnost slovenskega zlobneža je dejstvo, da ne glede na super junake, ki se menjavajo na čelu vlade, on ostaja ves čas isti. Kar je pripomoglo, da je zlobnež večkrat bolj v središču pozornosti kot super junak sam.
Četrta velika podobnost med predsedniki vlade in super junaki je njihov odnos do žensk. Ni ga še bilo super junaka z urejenim in konvencionalnim družinskim življenjem in takšnega tudi ni bilo predsednika slovenske vlade. Težko je razumeti super junaka, še težje je biti z njim poročen.
Peta velika podobnost je pomočnik. Vsak super junak ima pomočnika, kot ima vsak predsednik vlade vodjo kabineta.
Šesta velika podobnost je alter ego. Noben super junak ni to, za kar se izdaja, oziroma sta super junaško in zasebno življenje praviloma ločena. Prav tako je s slovenskimi predsedniki vlad. Samo intimna novinarska poročila in govorice za šankom pričajo o tem, kako imenitni fantje so predsedniki vlad zasebno, raja pa jih še vedno doživlja kot odtujene predsednike vlad. Da bi nekoč dočakali predsednika vlade, ki bi bil enak zasebno in politično, kar bi recimo pomenilo, da bi uporabljal javni potniški promet v Ljubljani, se zdi utopija, uresničljiva samo v Skandinaviji.
Zadnja velika podrobnost pa je dejstvo, da so super junaki najprej obstajali v stripu, šele pozneje kot filmski junaki. Kar pomeni, da so jih izumili za zabavo množic, da bi služili denar za multinacionalke. Pri slovenskih predsednikih vlade je obratno sorazmerno. Pripeljani so bili, da bi služili denar za multinacionalke, končali pa so kot zabava za množice.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov