Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz
Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.
V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.
Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.
Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.
Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.
Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.
Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.
Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.
Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?
Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.
Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.
Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.
Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz
Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.
V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.
Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.
Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.
Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.
Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.
Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.
Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.
Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?
Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.
Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.
Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.
Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov