Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.

Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz

Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.

V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.

Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.

Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.

Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.

Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.

Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.

Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.

Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?

Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.

Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.

Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.

Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.