Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pozno ponoči za mizo sedim ...

05.05.2015

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.

Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz

Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.

V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.

Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.

Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.

Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.

Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.

Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.

Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.

Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?

Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.

Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.

Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.

Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Pozno ponoči za mizo sedim ...

05.05.2015

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.

Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz

Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.

V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.

Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.

Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.

Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.

Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.

Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.

Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.

Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?

Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.

Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.

Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.

Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov