Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aktualna glosa Marka Radmiloviča. Tokrat o Borutu Pahorju in njegovih "miškah".
Ko mine medijski trušč, je čas za umirjene in resnejše analize. V današnjem prispevku bomo poskušali dokazati, da je bil medijski plaz, ki se je usul na predsednika države Boruta Pahorja, ko je na maturantski paradi dejal: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo,” popolnoma neupravičen. Še več. Ko je Pahor izrekel sporne besede, zaradi katerih se je po našem mnenju neupravičeno opravičil, je ravnal čisto predsedniško.
Kot vemo, je bil predsednik v svoji predsedniški karieri marsikaj. Spomnimo se, da je v izjemno domiselni in angažirani volilni kampanji prečesal vso Slovenijo in opravljal številne poklice. To na neki način počne še danes ter tako vzdržuje svojo podobo ljudskega predsednika. Njegov namen je jasen. S stalnim pojavljanjem v javnosti priča o tem, da je predsednik vseh Slovencev, z opravljanjem vseh teh poklicev pa tudi o tem, da je vsak Slovenec del predsednika. Če parafraziramo njegovo nastop na paradi: glede na to, da je opravljal vse poklice, ki jih je mogoče v Sloveniji opravljati, je »to mi delaj« nedvomno predsednikov politični kredo.
Zdaj pa k bolj zapletenemu delu prispevka. Kot vemo, je bil predsednik tudi smetar. S tem je simbolno pokazal, da se mu ne zdi nečastno opravljati niti najtežjih in najslabše plačanih poklicev. Poistovetil se je s smetarji v Prekmurju, postal eden izmed njih. In zdaj bistveno vprašanje: “Če bi se smetar znašel na odru nad parado, kaj bi povedal v mikrofon?” Jasno, rekel bi: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!”
Pa kaj smetarji; večina zdravih moških bi ob pogledu na maturantke v majicah, premočenih od dežja, rekla: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Moški torej lahko seksistično oblajajo maturantke … vsi razen predsednika! Za predsednika se kaj takega ne spodobi. Kaj pa za predsednika smetarja? Oziroma za smetarja predsednika?
Ko je bil predsednik smetar, je bil za nas popolnoma sprejemljiv. Tako sprejemljiv, da smo ga izvolili za predsednika. Se pravi, da je bilo njegovo smetarstvo iskreno in generično. Torej lahko s ponosom in integriteto, kot vsak drug smetar, na maturantski paradi izreče za dlakocepsko javnost sporne besede: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Hočemo povedati: če si iskreno, pa čeprav le za nekaj ur, smetar, šivilja, mehanik in fizični delavec, če si vse, kar je ljudstvo … kako ti lahko ljudstvo zameri, ko se vedeš kot oni?
Težje vprašanje se zdi, kje bi lahko predsednik slišal sporne izraze. “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo” se zdita tuja in nenavadna izreka. Kdo v resnici tako govori? Jasno je, da gre za izraze iz show businessa. Za nekaj, kar je povezano z zabavo in plesom. Ne greš na odbojkarsko tekmo ženske reprezentance in govoriš: “To mi delaj!” Predvidevamo, da se kaj podobnega dogaja v strip barih. A v odprti javnosti skoraj ne najdemo reference, ki bi nam pokazala, kje bi lahko predsednik dobil idejo za spodbujanje plešočih na maturitetni paradi.
Nekateri so omenili, da to izrekajo turistični vodniki na bakanalijah, v katere so se spremenili maturantski izleti … A če poznaš glasbeni okus, kulturno raven in prodornost sodobne mladine, se zdi kaj takega nemogoče. Žal ne poznamo predsednikove kulturološke preteklosti, niti njegovega glasbenega okusa, da bi laže naredili analizo. A po krajšem premisleku se zdi, da bi lahko kaj takega izjavil član slovenskega pop benda iz osemdesetih, ki danes igra na maturantskih plesih. Polizanci, ki so s svojim popom bolj ali manj pokvarili glasbeno podobo osemdesetih in danes tezgarijo na dobičkonosnih maturantskih plesih, bi bili sposobni v javnosti govoriti take nebuloze.
Pop kultura osemdesetih, v okviru katere so se moški ličili, je producirala miselne vzorce, ki bi bili, vsaj po našem mnenju, edini sposobni pridelati »to mi delaj« in “Ajde, miška mala, gremo!” Osemdeseta so bila do žensk, kljub navidezni sproščenosti, veliko bolj žaljiva kot recimo sedemdeseta ali, bog ne daj, spoštljiva in tolerantna šestdeseta. Poznavajoč predsednikova leta tako lahko predvidevamo, da je sporne besede pobral na kateri izmed znamenitih »pop delavnic« ali kar je bilo še podobnih prireditev. Ker se je mladi Borut Pahor bolj redko lahko zabaval, saj ga je že kot mladinca »nagovorila politika«, sklepamo, da preprosto ni šel na pravi žur.
Hočemo povedati: če bi predsednik v osemdesetih obiskoval ‘Drugo godbo’, ‘Jazzovski festival’ ali ‘Novi rock’ … ali pa vsaj ‘K4’ – se trideset let pozneje ne bi sramotil.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Aktualna glosa Marka Radmiloviča. Tokrat o Borutu Pahorju in njegovih "miškah".
Ko mine medijski trušč, je čas za umirjene in resnejše analize. V današnjem prispevku bomo poskušali dokazati, da je bil medijski plaz, ki se je usul na predsednika države Boruta Pahorja, ko je na maturantski paradi dejal: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo,” popolnoma neupravičen. Še več. Ko je Pahor izrekel sporne besede, zaradi katerih se je po našem mnenju neupravičeno opravičil, je ravnal čisto predsedniško.
Kot vemo, je bil predsednik v svoji predsedniški karieri marsikaj. Spomnimo se, da je v izjemno domiselni in angažirani volilni kampanji prečesal vso Slovenijo in opravljal številne poklice. To na neki način počne še danes ter tako vzdržuje svojo podobo ljudskega predsednika. Njegov namen je jasen. S stalnim pojavljanjem v javnosti priča o tem, da je predsednik vseh Slovencev, z opravljanjem vseh teh poklicev pa tudi o tem, da je vsak Slovenec del predsednika. Če parafraziramo njegovo nastop na paradi: glede na to, da je opravljal vse poklice, ki jih je mogoče v Sloveniji opravljati, je »to mi delaj« nedvomno predsednikov politični kredo.
Zdaj pa k bolj zapletenemu delu prispevka. Kot vemo, je bil predsednik tudi smetar. S tem je simbolno pokazal, da se mu ne zdi nečastno opravljati niti najtežjih in najslabše plačanih poklicev. Poistovetil se je s smetarji v Prekmurju, postal eden izmed njih. In zdaj bistveno vprašanje: “Če bi se smetar znašel na odru nad parado, kaj bi povedal v mikrofon?” Jasno, rekel bi: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!”
Pa kaj smetarji; večina zdravih moških bi ob pogledu na maturantke v majicah, premočenih od dežja, rekla: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Moški torej lahko seksistično oblajajo maturantke … vsi razen predsednika! Za predsednika se kaj takega ne spodobi. Kaj pa za predsednika smetarja? Oziroma za smetarja predsednika?
Ko je bil predsednik smetar, je bil za nas popolnoma sprejemljiv. Tako sprejemljiv, da smo ga izvolili za predsednika. Se pravi, da je bilo njegovo smetarstvo iskreno in generično. Torej lahko s ponosom in integriteto, kot vsak drug smetar, na maturantski paradi izreče za dlakocepsko javnost sporne besede: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Hočemo povedati: če si iskreno, pa čeprav le za nekaj ur, smetar, šivilja, mehanik in fizični delavec, če si vse, kar je ljudstvo … kako ti lahko ljudstvo zameri, ko se vedeš kot oni?
Težje vprašanje se zdi, kje bi lahko predsednik slišal sporne izraze. “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo” se zdita tuja in nenavadna izreka. Kdo v resnici tako govori? Jasno je, da gre za izraze iz show businessa. Za nekaj, kar je povezano z zabavo in plesom. Ne greš na odbojkarsko tekmo ženske reprezentance in govoriš: “To mi delaj!” Predvidevamo, da se kaj podobnega dogaja v strip barih. A v odprti javnosti skoraj ne najdemo reference, ki bi nam pokazala, kje bi lahko predsednik dobil idejo za spodbujanje plešočih na maturitetni paradi.
Nekateri so omenili, da to izrekajo turistični vodniki na bakanalijah, v katere so se spremenili maturantski izleti … A če poznaš glasbeni okus, kulturno raven in prodornost sodobne mladine, se zdi kaj takega nemogoče. Žal ne poznamo predsednikove kulturološke preteklosti, niti njegovega glasbenega okusa, da bi laže naredili analizo. A po krajšem premisleku se zdi, da bi lahko kaj takega izjavil član slovenskega pop benda iz osemdesetih, ki danes igra na maturantskih plesih. Polizanci, ki so s svojim popom bolj ali manj pokvarili glasbeno podobo osemdesetih in danes tezgarijo na dobičkonosnih maturantskih plesih, bi bili sposobni v javnosti govoriti take nebuloze.
Pop kultura osemdesetih, v okviru katere so se moški ličili, je producirala miselne vzorce, ki bi bili, vsaj po našem mnenju, edini sposobni pridelati »to mi delaj« in “Ajde, miška mala, gremo!” Osemdeseta so bila do žensk, kljub navidezni sproščenosti, veliko bolj žaljiva kot recimo sedemdeseta ali, bog ne daj, spoštljiva in tolerantna šestdeseta. Poznavajoč predsednikova leta tako lahko predvidevamo, da je sporne besede pobral na kateri izmed znamenitih »pop delavnic« ali kar je bilo še podobnih prireditev. Ker se je mladi Borut Pahor bolj redko lahko zabaval, saj ga je že kot mladinca »nagovorila politika«, sklepamo, da preprosto ni šel na pravi žur.
Hočemo povedati: če bi predsednik v osemdesetih obiskoval ‘Drugo godbo’, ‘Jazzovski festival’ ali ‘Novi rock’ … ali pa vsaj ‘K4’ – se trideset let pozneje ne bi sramotil.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov