Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aktualna glosa Marka Radmiloviča. Tokrat o Borutu Pahorju in njegovih "miškah".
Ko mine medijski trušč, je čas za umirjene in resnejše analize. V današnjem prispevku bomo poskušali dokazati, da je bil medijski plaz, ki se je usul na predsednika države Boruta Pahorja, ko je na maturantski paradi dejal: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo,” popolnoma neupravičen. Še več. Ko je Pahor izrekel sporne besede, zaradi katerih se je po našem mnenju neupravičeno opravičil, je ravnal čisto predsedniško.
Kot vemo, je bil predsednik v svoji predsedniški karieri marsikaj. Spomnimo se, da je v izjemno domiselni in angažirani volilni kampanji prečesal vso Slovenijo in opravljal številne poklice. To na neki način počne še danes ter tako vzdržuje svojo podobo ljudskega predsednika. Njegov namen je jasen. S stalnim pojavljanjem v javnosti priča o tem, da je predsednik vseh Slovencev, z opravljanjem vseh teh poklicev pa tudi o tem, da je vsak Slovenec del predsednika. Če parafraziramo njegovo nastop na paradi: glede na to, da je opravljal vse poklice, ki jih je mogoče v Sloveniji opravljati, je »to mi delaj« nedvomno predsednikov politični kredo.
Zdaj pa k bolj zapletenemu delu prispevka. Kot vemo, je bil predsednik tudi smetar. S tem je simbolno pokazal, da se mu ne zdi nečastno opravljati niti najtežjih in najslabše plačanih poklicev. Poistovetil se je s smetarji v Prekmurju, postal eden izmed njih. In zdaj bistveno vprašanje: “Če bi se smetar znašel na odru nad parado, kaj bi povedal v mikrofon?” Jasno, rekel bi: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!”
Pa kaj smetarji; večina zdravih moških bi ob pogledu na maturantke v majicah, premočenih od dežja, rekla: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Moški torej lahko seksistično oblajajo maturantke … vsi razen predsednika! Za predsednika se kaj takega ne spodobi. Kaj pa za predsednika smetarja? Oziroma za smetarja predsednika?
Ko je bil predsednik smetar, je bil za nas popolnoma sprejemljiv. Tako sprejemljiv, da smo ga izvolili za predsednika. Se pravi, da je bilo njegovo smetarstvo iskreno in generično. Torej lahko s ponosom in integriteto, kot vsak drug smetar, na maturantski paradi izreče za dlakocepsko javnost sporne besede: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Hočemo povedati: če si iskreno, pa čeprav le za nekaj ur, smetar, šivilja, mehanik in fizični delavec, če si vse, kar je ljudstvo … kako ti lahko ljudstvo zameri, ko se vedeš kot oni?
Težje vprašanje se zdi, kje bi lahko predsednik slišal sporne izraze. “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo” se zdita tuja in nenavadna izreka. Kdo v resnici tako govori? Jasno je, da gre za izraze iz show businessa. Za nekaj, kar je povezano z zabavo in plesom. Ne greš na odbojkarsko tekmo ženske reprezentance in govoriš: “To mi delaj!” Predvidevamo, da se kaj podobnega dogaja v strip barih. A v odprti javnosti skoraj ne najdemo reference, ki bi nam pokazala, kje bi lahko predsednik dobil idejo za spodbujanje plešočih na maturitetni paradi.
Nekateri so omenili, da to izrekajo turistični vodniki na bakanalijah, v katere so se spremenili maturantski izleti … A če poznaš glasbeni okus, kulturno raven in prodornost sodobne mladine, se zdi kaj takega nemogoče. Žal ne poznamo predsednikove kulturološke preteklosti, niti njegovega glasbenega okusa, da bi laže naredili analizo. A po krajšem premisleku se zdi, da bi lahko kaj takega izjavil član slovenskega pop benda iz osemdesetih, ki danes igra na maturantskih plesih. Polizanci, ki so s svojim popom bolj ali manj pokvarili glasbeno podobo osemdesetih in danes tezgarijo na dobičkonosnih maturantskih plesih, bi bili sposobni v javnosti govoriti take nebuloze.
Pop kultura osemdesetih, v okviru katere so se moški ličili, je producirala miselne vzorce, ki bi bili, vsaj po našem mnenju, edini sposobni pridelati »to mi delaj« in “Ajde, miška mala, gremo!” Osemdeseta so bila do žensk, kljub navidezni sproščenosti, veliko bolj žaljiva kot recimo sedemdeseta ali, bog ne daj, spoštljiva in tolerantna šestdeseta. Poznavajoč predsednikova leta tako lahko predvidevamo, da je sporne besede pobral na kateri izmed znamenitih »pop delavnic« ali kar je bilo še podobnih prireditev. Ker se je mladi Borut Pahor bolj redko lahko zabaval, saj ga je že kot mladinca »nagovorila politika«, sklepamo, da preprosto ni šel na pravi žur.
Hočemo povedati: če bi predsednik v osemdesetih obiskoval ‘Drugo godbo’, ‘Jazzovski festival’ ali ‘Novi rock’ … ali pa vsaj ‘K4’ – se trideset let pozneje ne bi sramotil.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Aktualna glosa Marka Radmiloviča. Tokrat o Borutu Pahorju in njegovih "miškah".
Ko mine medijski trušč, je čas za umirjene in resnejše analize. V današnjem prispevku bomo poskušali dokazati, da je bil medijski plaz, ki se je usul na predsednika države Boruta Pahorja, ko je na maturantski paradi dejal: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo,” popolnoma neupravičen. Še več. Ko je Pahor izrekel sporne besede, zaradi katerih se je po našem mnenju neupravičeno opravičil, je ravnal čisto predsedniško.
Kot vemo, je bil predsednik v svoji predsedniški karieri marsikaj. Spomnimo se, da je v izjemno domiselni in angažirani volilni kampanji prečesal vso Slovenijo in opravljal številne poklice. To na neki način počne še danes ter tako vzdržuje svojo podobo ljudskega predsednika. Njegov namen je jasen. S stalnim pojavljanjem v javnosti priča o tem, da je predsednik vseh Slovencev, z opravljanjem vseh teh poklicev pa tudi o tem, da je vsak Slovenec del predsednika. Če parafraziramo njegovo nastop na paradi: glede na to, da je opravljal vse poklice, ki jih je mogoče v Sloveniji opravljati, je »to mi delaj« nedvomno predsednikov politični kredo.
Zdaj pa k bolj zapletenemu delu prispevka. Kot vemo, je bil predsednik tudi smetar. S tem je simbolno pokazal, da se mu ne zdi nečastno opravljati niti najtežjih in najslabše plačanih poklicev. Poistovetil se je s smetarji v Prekmurju, postal eden izmed njih. In zdaj bistveno vprašanje: “Če bi se smetar znašel na odru nad parado, kaj bi povedal v mikrofon?” Jasno, rekel bi: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!”
Pa kaj smetarji; večina zdravih moških bi ob pogledu na maturantke v majicah, premočenih od dežja, rekla: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Moški torej lahko seksistično oblajajo maturantke … vsi razen predsednika! Za predsednika se kaj takega ne spodobi. Kaj pa za predsednika smetarja? Oziroma za smetarja predsednika?
Ko je bil predsednik smetar, je bil za nas popolnoma sprejemljiv. Tako sprejemljiv, da smo ga izvolili za predsednika. Se pravi, da je bilo njegovo smetarstvo iskreno in generično. Torej lahko s ponosom in integriteto, kot vsak drug smetar, na maturantski paradi izreče za dlakocepsko javnost sporne besede: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Hočemo povedati: če si iskreno, pa čeprav le za nekaj ur, smetar, šivilja, mehanik in fizični delavec, če si vse, kar je ljudstvo … kako ti lahko ljudstvo zameri, ko se vedeš kot oni?
Težje vprašanje se zdi, kje bi lahko predsednik slišal sporne izraze. “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo” se zdita tuja in nenavadna izreka. Kdo v resnici tako govori? Jasno je, da gre za izraze iz show businessa. Za nekaj, kar je povezano z zabavo in plesom. Ne greš na odbojkarsko tekmo ženske reprezentance in govoriš: “To mi delaj!” Predvidevamo, da se kaj podobnega dogaja v strip barih. A v odprti javnosti skoraj ne najdemo reference, ki bi nam pokazala, kje bi lahko predsednik dobil idejo za spodbujanje plešočih na maturitetni paradi.
Nekateri so omenili, da to izrekajo turistični vodniki na bakanalijah, v katere so se spremenili maturantski izleti … A če poznaš glasbeni okus, kulturno raven in prodornost sodobne mladine, se zdi kaj takega nemogoče. Žal ne poznamo predsednikove kulturološke preteklosti, niti njegovega glasbenega okusa, da bi laže naredili analizo. A po krajšem premisleku se zdi, da bi lahko kaj takega izjavil član slovenskega pop benda iz osemdesetih, ki danes igra na maturantskih plesih. Polizanci, ki so s svojim popom bolj ali manj pokvarili glasbeno podobo osemdesetih in danes tezgarijo na dobičkonosnih maturantskih plesih, bi bili sposobni v javnosti govoriti take nebuloze.
Pop kultura osemdesetih, v okviru katere so se moški ličili, je producirala miselne vzorce, ki bi bili, vsaj po našem mnenju, edini sposobni pridelati »to mi delaj« in “Ajde, miška mala, gremo!” Osemdeseta so bila do žensk, kljub navidezni sproščenosti, veliko bolj žaljiva kot recimo sedemdeseta ali, bog ne daj, spoštljiva in tolerantna šestdeseta. Poznavajoč predsednikova leta tako lahko predvidevamo, da je sporne besede pobral na kateri izmed znamenitih »pop delavnic« ali kar je bilo še podobnih prireditev. Ker se je mladi Borut Pahor bolj redko lahko zabaval, saj ga je že kot mladinca »nagovorila politika«, sklepamo, da preprosto ni šel na pravi žur.
Hočemo povedati: če bi predsednik v osemdesetih obiskoval ‘Drugo godbo’, ‘Jazzovski festival’ ali ‘Novi rock’ … ali pa vsaj ‘K4’ – se trideset let pozneje ne bi sramotil.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov