Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aktualna glosa Marka Radmiloviča. Tokrat o Borutu Pahorju in njegovih "miškah".
Ko mine medijski trušč, je čas za umirjene in resnejše analize. V današnjem prispevku bomo poskušali dokazati, da je bil medijski plaz, ki se je usul na predsednika države Boruta Pahorja, ko je na maturantski paradi dejal: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo,” popolnoma neupravičen. Še več. Ko je Pahor izrekel sporne besede, zaradi katerih se je po našem mnenju neupravičeno opravičil, je ravnal čisto predsedniško.
Kot vemo, je bil predsednik v svoji predsedniški karieri marsikaj. Spomnimo se, da je v izjemno domiselni in angažirani volilni kampanji prečesal vso Slovenijo in opravljal številne poklice. To na neki način počne še danes ter tako vzdržuje svojo podobo ljudskega predsednika. Njegov namen je jasen. S stalnim pojavljanjem v javnosti priča o tem, da je predsednik vseh Slovencev, z opravljanjem vseh teh poklicev pa tudi o tem, da je vsak Slovenec del predsednika. Če parafraziramo njegovo nastop na paradi: glede na to, da je opravljal vse poklice, ki jih je mogoče v Sloveniji opravljati, je »to mi delaj« nedvomno predsednikov politični kredo.
Zdaj pa k bolj zapletenemu delu prispevka. Kot vemo, je bil predsednik tudi smetar. S tem je simbolno pokazal, da se mu ne zdi nečastno opravljati niti najtežjih in najslabše plačanih poklicev. Poistovetil se je s smetarji v Prekmurju, postal eden izmed njih. In zdaj bistveno vprašanje: “Če bi se smetar znašel na odru nad parado, kaj bi povedal v mikrofon?” Jasno, rekel bi: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!”
Pa kaj smetarji; večina zdravih moških bi ob pogledu na maturantke v majicah, premočenih od dežja, rekla: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Moški torej lahko seksistično oblajajo maturantke … vsi razen predsednika! Za predsednika se kaj takega ne spodobi. Kaj pa za predsednika smetarja? Oziroma za smetarja predsednika?
Ko je bil predsednik smetar, je bil za nas popolnoma sprejemljiv. Tako sprejemljiv, da smo ga izvolili za predsednika. Se pravi, da je bilo njegovo smetarstvo iskreno in generično. Torej lahko s ponosom in integriteto, kot vsak drug smetar, na maturantski paradi izreče za dlakocepsko javnost sporne besede: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Hočemo povedati: če si iskreno, pa čeprav le za nekaj ur, smetar, šivilja, mehanik in fizični delavec, če si vse, kar je ljudstvo … kako ti lahko ljudstvo zameri, ko se vedeš kot oni?
Težje vprašanje se zdi, kje bi lahko predsednik slišal sporne izraze. “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo” se zdita tuja in nenavadna izreka. Kdo v resnici tako govori? Jasno je, da gre za izraze iz show businessa. Za nekaj, kar je povezano z zabavo in plesom. Ne greš na odbojkarsko tekmo ženske reprezentance in govoriš: “To mi delaj!” Predvidevamo, da se kaj podobnega dogaja v strip barih. A v odprti javnosti skoraj ne najdemo reference, ki bi nam pokazala, kje bi lahko predsednik dobil idejo za spodbujanje plešočih na maturitetni paradi.
Nekateri so omenili, da to izrekajo turistični vodniki na bakanalijah, v katere so se spremenili maturantski izleti … A če poznaš glasbeni okus, kulturno raven in prodornost sodobne mladine, se zdi kaj takega nemogoče. Žal ne poznamo predsednikove kulturološke preteklosti, niti njegovega glasbenega okusa, da bi laže naredili analizo. A po krajšem premisleku se zdi, da bi lahko kaj takega izjavil član slovenskega pop benda iz osemdesetih, ki danes igra na maturantskih plesih. Polizanci, ki so s svojim popom bolj ali manj pokvarili glasbeno podobo osemdesetih in danes tezgarijo na dobičkonosnih maturantskih plesih, bi bili sposobni v javnosti govoriti take nebuloze.
Pop kultura osemdesetih, v okviru katere so se moški ličili, je producirala miselne vzorce, ki bi bili, vsaj po našem mnenju, edini sposobni pridelati »to mi delaj« in “Ajde, miška mala, gremo!” Osemdeseta so bila do žensk, kljub navidezni sproščenosti, veliko bolj žaljiva kot recimo sedemdeseta ali, bog ne daj, spoštljiva in tolerantna šestdeseta. Poznavajoč predsednikova leta tako lahko predvidevamo, da je sporne besede pobral na kateri izmed znamenitih »pop delavnic« ali kar je bilo še podobnih prireditev. Ker se je mladi Borut Pahor bolj redko lahko zabaval, saj ga je že kot mladinca »nagovorila politika«, sklepamo, da preprosto ni šel na pravi žur.
Hočemo povedati: če bi predsednik v osemdesetih obiskoval ‘Drugo godbo’, ‘Jazzovski festival’ ali ‘Novi rock’ … ali pa vsaj ‘K4’ – se trideset let pozneje ne bi sramotil.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Aktualna glosa Marka Radmiloviča. Tokrat o Borutu Pahorju in njegovih "miškah".
Ko mine medijski trušč, je čas za umirjene in resnejše analize. V današnjem prispevku bomo poskušali dokazati, da je bil medijski plaz, ki se je usul na predsednika države Boruta Pahorja, ko je na maturantski paradi dejal: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo,” popolnoma neupravičen. Še več. Ko je Pahor izrekel sporne besede, zaradi katerih se je po našem mnenju neupravičeno opravičil, je ravnal čisto predsedniško.
Kot vemo, je bil predsednik v svoji predsedniški karieri marsikaj. Spomnimo se, da je v izjemno domiselni in angažirani volilni kampanji prečesal vso Slovenijo in opravljal številne poklice. To na neki način počne še danes ter tako vzdržuje svojo podobo ljudskega predsednika. Njegov namen je jasen. S stalnim pojavljanjem v javnosti priča o tem, da je predsednik vseh Slovencev, z opravljanjem vseh teh poklicev pa tudi o tem, da je vsak Slovenec del predsednika. Če parafraziramo njegovo nastop na paradi: glede na to, da je opravljal vse poklice, ki jih je mogoče v Sloveniji opravljati, je »to mi delaj« nedvomno predsednikov politični kredo.
Zdaj pa k bolj zapletenemu delu prispevka. Kot vemo, je bil predsednik tudi smetar. S tem je simbolno pokazal, da se mu ne zdi nečastno opravljati niti najtežjih in najslabše plačanih poklicev. Poistovetil se je s smetarji v Prekmurju, postal eden izmed njih. In zdaj bistveno vprašanje: “Če bi se smetar znašel na odru nad parado, kaj bi povedal v mikrofon?” Jasno, rekel bi: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!”
Pa kaj smetarji; večina zdravih moških bi ob pogledu na maturantke v majicah, premočenih od dežja, rekla: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Moški torej lahko seksistično oblajajo maturantke … vsi razen predsednika! Za predsednika se kaj takega ne spodobi. Kaj pa za predsednika smetarja? Oziroma za smetarja predsednika?
Ko je bil predsednik smetar, je bil za nas popolnoma sprejemljiv. Tako sprejemljiv, da smo ga izvolili za predsednika. Se pravi, da je bilo njegovo smetarstvo iskreno in generično. Torej lahko s ponosom in integriteto, kot vsak drug smetar, na maturantski paradi izreče za dlakocepsko javnost sporne besede: “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo!” Hočemo povedati: če si iskreno, pa čeprav le za nekaj ur, smetar, šivilja, mehanik in fizični delavec, če si vse, kar je ljudstvo … kako ti lahko ljudstvo zameri, ko se vedeš kot oni?
Težje vprašanje se zdi, kje bi lahko predsednik slišal sporne izraze. “To mi delaj” in “Ajde, miška mala, gremo” se zdita tuja in nenavadna izreka. Kdo v resnici tako govori? Jasno je, da gre za izraze iz show businessa. Za nekaj, kar je povezano z zabavo in plesom. Ne greš na odbojkarsko tekmo ženske reprezentance in govoriš: “To mi delaj!” Predvidevamo, da se kaj podobnega dogaja v strip barih. A v odprti javnosti skoraj ne najdemo reference, ki bi nam pokazala, kje bi lahko predsednik dobil idejo za spodbujanje plešočih na maturitetni paradi.
Nekateri so omenili, da to izrekajo turistični vodniki na bakanalijah, v katere so se spremenili maturantski izleti … A če poznaš glasbeni okus, kulturno raven in prodornost sodobne mladine, se zdi kaj takega nemogoče. Žal ne poznamo predsednikove kulturološke preteklosti, niti njegovega glasbenega okusa, da bi laže naredili analizo. A po krajšem premisleku se zdi, da bi lahko kaj takega izjavil član slovenskega pop benda iz osemdesetih, ki danes igra na maturantskih plesih. Polizanci, ki so s svojim popom bolj ali manj pokvarili glasbeno podobo osemdesetih in danes tezgarijo na dobičkonosnih maturantskih plesih, bi bili sposobni v javnosti govoriti take nebuloze.
Pop kultura osemdesetih, v okviru katere so se moški ličili, je producirala miselne vzorce, ki bi bili, vsaj po našem mnenju, edini sposobni pridelati »to mi delaj« in “Ajde, miška mala, gremo!” Osemdeseta so bila do žensk, kljub navidezni sproščenosti, veliko bolj žaljiva kot recimo sedemdeseta ali, bog ne daj, spoštljiva in tolerantna šestdeseta. Poznavajoč predsednikova leta tako lahko predvidevamo, da je sporne besede pobral na kateri izmed znamenitih »pop delavnic« ali kar je bilo še podobnih prireditev. Ker se je mladi Borut Pahor bolj redko lahko zabaval, saj ga je že kot mladinca »nagovorila politika«, sklepamo, da preprosto ni šel na pravi žur.
Hočemo povedati: če bi predsednik v osemdesetih obiskoval ‘Drugo godbo’, ‘Jazzovski festival’ ali ‘Novi rock’ … ali pa vsaj ‘K4’ – se trideset let pozneje ne bi sramotil.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov