Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje
Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.
Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!
Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.
Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.
Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.
Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.
Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!
V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.
Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.
Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.
Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.
Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.
V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje
Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.
Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!
Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.
Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.
Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.
Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.
Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!
V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.
Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.
Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.
Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.
Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.
V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov