Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje
Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.
Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!
Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.
Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.
Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.
Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.
Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!
V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.
Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.
Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.
Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.
Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.
V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje
Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.
Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!
Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.
Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.
Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.
Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.
Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!
V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.
Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.
Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.
Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.
Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.
V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Neveljaven email naslov