Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zmagovalci časa na plakatih

14.07.2015

Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.

Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje

Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.

A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.

Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!

Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.

Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.

Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.

Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.

Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!

V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.

Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.

Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.

Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.

Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.

V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zmagovalci časa na plakatih

14.07.2015

Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.

Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje

Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.

A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.

Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!

Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.

Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.

Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.

Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.

Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!

V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.

Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.

Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.

Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.

Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.

V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov