Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov