Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov