Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov