Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.
Neveljaven email naslov