Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov