Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Neveljaven email naslov