Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?
Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.
Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.
Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.
Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.
Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.
In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Neveljaven email naslov