Ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?

S tem, ko se je košarkarsko prvenstvo preselilo na zaključno dejanje v Lille, moramo vsaj na teoretični ravni potegniti črto pod letošnji sistem tekmovanja. Ne seveda iz športne, temveč iz evropske perspektive. Torej, ali je evropsko prvenstvo bolj evropsko, če se v eno državo zgrne 24 reprezentanc, ali pa je bolj evropsko, če se prvenstvo razprši, v letošnjem primeru kar na pet prizorišč?

Letošnja rešitev je bila z ukrajinsko krizo bolj ali manj izsiljena, a rezultati in predvsem tekme, ki jih je prinesla, so precej zanimivi. Najprej se je izkazala za modro ideja, da lahko ena izmed držav gostiteljic povabi k sebi reprezentanco po svoji izbiri. S tem so gostitelji dobili, vsaj v primeru Zagreba, visokonapetostno sosesko tekmo in zagotovljeno navijaško podporo. Prav tako je dejstvo, da postane prvenstvo veliko bolj dostopno vsem evropskim ljubiteljem košarke. Pet letošnjih gostiteljev, oziroma štirje v predtekmovanju, so lepo geografsko pokrili Evropo in razen recimo skrajnih meja celine, ni imel nihče od navijačev do vrhunske košarke predaleč. Če je bil namen snovalcev približati košarko najširšemu krogu, tudi mimo televizijskih prenosov, je zagotovo uspel.

Bolj dvomljiva pa je neposredna izkušnja prvenstva. Razen francoskega dela so se tekme igrale v prestolnicah in provinca posameznih gostiteljic je izpadla. Kako drugače kot med slovenskim prvenstvom, ki se je razlilo po Sloveniji in je kljub lokalpatriotskim prepirom, preželo vso deželo. Vsaj po poročilih iz Zagreba, pa je prvenstvo “per partes” omejeno na nekaj plakatov, kakšen lokal in na dvorano, kjer se igrajo tekme. Prazničnega, celo karnevalskega vzdušja lokalnih prvenstev ni bilo, posledično pa sta osiromašena tudi promocija in neposredni prihodek držav gostiteljic. Hočemo povedati, da kolikor se zdi ideja večjih gostiteljic simpatična, kot vemo, o nečem podobnem razmišljajo tudi pri evropski nogometni zvezi, na nek način samo dogajanje razvodeni.

Na tej stopnji ima pet gostiteljskih mest v štirih državah več minusov kot plusov, a zgodba se dramatično obrne, če jo pogledamo s perspektive skupne evropske domovine.

Prav v teh dneh sledimo nemoči Evrope, ki se zmedeno, razdeljeno in neenotno odziva na begunsko krizo. V takšnih trenutkih se zdijo epohalne besede in ideje, ki so gradile Evropo, kot enega največjih civilizacijskih dosežkov sploh, plehke in nedorečene. In bog ve, da prav te ure potrebuje Evropa dokaz o nečem, kar bi najlažje poimenovali “enotnost v različnosti.” Mogoče je deplasirano primerjati reke beguncev in odziv stare celine nanje ter košarko ali šport na sploh – a razpršeni športni dogodek, ki kot kroglice v bobnu meša narode, države, mesta in košarkarske reprezentance ter jih nato izvrže v iskalu svetega grala – naslova košarkarskega prvaka, na nek način najlepše simbolizira evropsko idejo.

Košarkarji na evropskem prvenstvu so se, razpršeni po vsej Evropi, znašli, hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, tudi v vlogi ambasadorjev Evrope. Če bi bili zaprti v eni sami državi gostiteljici, v nekem njenem mestu in dvoranah, za samó lokalno promocijo in dobiček, bi evropski trenutek prvenstva zagotovo zbledel. Šport, ki je tako ali tako nastal kot antipod vojnam, pa prihajajočim kolonam kaže upanje in moč celine, ki je svoje vojne pustila za seboj.

In mogoče naključje ali pa tudi ne: Madžari od leta 1955, ko so bili evropski prvaki, nimajo pojma o košarki.