Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.

Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.

Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.

In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.

Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.

Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.

Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.

Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.

Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.

A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.

Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.

Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.

Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.