Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nič o beguncih

15.09.2015

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.

Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.

Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.

In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.

Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.

Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.

Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.

Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.

Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.

A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.

Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.

Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.

Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nič o beguncih

15.09.2015

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.

Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.

Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.

In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.

Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.

Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.

Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.

Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.

Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.

A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.

Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.

Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.

Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.


21.04.2020

420 po slovensko

Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.


14.04.2020

Romuni prihajajo

Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.


07.04.2020

Staromaskarji proti mladomaskarjem

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


31.03.2020

Sezam, odpri se že enkrat

Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.


24.03.2020

Marjan

Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.


17.03.2020

Druga osamosvojitvena vojna

V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.


10.03.2020

Konec heca

Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič


03.03.2020

Tajno društvo PGC

Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič


25.02.2020

Epidemiološki nasveti

Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.


18.02.2020

Pismo podpore

Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.


11.02.2020

Navodila za uporabo

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.


04.02.2020

Neznane leteče banane

Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.


28.01.2020

Če ni za bit, je za it!

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.


21.01.2020

Karel Veliki, Aleksandra še večja

Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.


14.01.2020

Umetnostna kritika

Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”


07.01.2020

Metamorfoze

Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


Stran 11 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov