Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nič o beguncih

15.09.2015

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.

Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.

Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.

In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.

Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.

Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.

Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.

Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.

Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.

A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.

Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.

Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.

Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nič o beguncih

15.09.2015

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.

Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.

Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.

In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.

Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.

Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.

Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.

Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.

Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.

A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.

Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.

Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.

Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.


02.05.2017

Jabolka in hruške

Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


18.04.2017

Ko pjeva, zlo ne misli

Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.


11.04.2017

Čakajoč na varnost

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


04.04.2017

Agro kaj…

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


28.03.2017

Elektro epitaf

Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.


21.03.2017

Begunski referendum

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.


14.03.2017

Mama je ena sama

Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.


07.03.2017

Pet predlogov z bambusom in gobicami

Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.


28.02.2017

Čiki in pesmi

Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.


21.02.2017

Vi gec

Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.


14.02.2017

Generacija XYZ

Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.


07.02.2017

Kavni servisi in kristalne vaze

Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.


31.01.2017

V boj! V boj, za teran svoj!

Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.


24.01.2017

Ljudje medvedi

Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!


17.01.2017

Zima zima bela, je tako bolela!

Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!


10.01.2017

Varnosti prednost

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.


27.12.2016

Naše smrti nikoli ne bodo dobile uredniškega komentarja

Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.


20.12.2016

Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev

Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.


Stran 17 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov