Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.
Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.
Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.
In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.
Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.
Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.
Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.
Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.
Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.
A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.
Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.
Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.
Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.
Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.
Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.
In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.
Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.
Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.
Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.
Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.
Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.
A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.
Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.
Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.
Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov