Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.
Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.
Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.
In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.
Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.
Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.
Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.
Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.
Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.
A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.
Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.
Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.
Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljivo blago in treba ga je obnavljati.
Begunci so razdelili Evropo. Na dva dela. Kot je dejal njega dni najbolj simpatičen med slovenskimi literarnimi čudaki: “Točno na pol so jo presekali.” In ko je Evropa presekana na pol, je končno v naravnem agregatnem stanju. Ta reč z združevanjem in splošno ljubeznijo in prijateljstvom se vleče že malo predolgo. Čim smo znova postavili meje, smo si oddahnili. In ni bilo treba drugega, kot da je prišlo nekaj deset tisoč beguncev.
Na eni strani imamo Evropejce, ki begunce pozdravljajo. Liberalce, razumnike, ostarele hipije, dobro situirane gospodinje, podiplomske diplomante humanističnih ved, umetnike; skratka, intelektualno sol Evrope. Na drugi strani so vsi drugi. V glavnem konservativci, verniki, ljubitelji domače glasbe in velikih avtomobilov.
In oboji so se seveda sprli. “Joj, kako so se sprli!” Sprli so se o tem, kakšno škodo oziroma kakšno korist bodo begunci naredili Evropi. In na kakšen način. Pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo škodo, pa so samo prišli – in so naredili največjo mogočo korist. Škoda je ta, da zdaj pol Evrope iskreno sovraži drugo polovico; korist pa je ta, da je končno konec sprenevedanja.
Povedano drugače: islamska civilizacija je skozi zgodovino že večkrat poskušala zavojevati Evropo. Vedno z ognjem in mečem. Končno ji je to uspelo z javnim prevozom.
Na tem mestu se moramo strinjati z obema skrajnima pogledoma. S paranoiki, da resnična nevarnost obstaja, in s humanisti, da je ta nevarnost v nas samih.
Ampak ker smo avantgarda analitičnih prispevkov tudi v primeru beguncev, poskušajmo najti tretjo pot. Oziroma se vprašati, ali med navdušenjem in zgražanjem nad begunci obstaja še stališče, ki je drugačno od obeh opisanih. “Tretja pot,” se je včasih popularno reklo.
Odgovor je: da, obstaja! Poskusimo vzpostaviti stališče o begunski problematiki preprosto tako, da ga nimamo. Ne stališča, ne mnenja, ne komentarja. Nič. Flagrantno priznanje, da preprosto ne vemo, kaj naj si mislimo. In ker ne vemo, si ne mislimo nič.
Takšno stališče je tako za beguncefile kot beguncefobe seveda šok! Obtožbe so upravičene in takojšnje. Na to, da je takšno stališče brezčutno, da je bojazljivo, da je nehumano in da je nevarno, se usipajo puščice z obeh strani.
A stališče, na katerem nimamo do prebežnikov stališča, ni le trenutna muha lenobnega značaja, temveč skrbno premišljen postopek. Zadeva je namreč ta, da civilizacija med svojim počasnim propadom od človeka zahteva več in več stališč. Posebno veselje ima s humanitarnimi stališči. Treba je biti sočuten do lačnih otrok, do umirajočih, do žrtev vojn, do žrtev kriminalcev, do žrtev nedemokratičnih sistemov, in če vse to velikemu posameznikovemu srcu še nekako uspe podelati, je potrebno še sočutje do žrtev preteklosti. Vsaj do kakšnih 70 let nazaj. Ko vzpostavimo primerno čuteča stališča do človeškega mesa, se je treba opredeliti še do nežive narave. Do amazonskih gozdov, vremena in končno še do meteorita, ki lahko trešči na planet in konča vso predstavo.
Povsem jasno je, da človek preprosto ne more skrbeti za družino, odplačevati kreditov in v torek hoditi na rekreacijo ter se hkrati intelektualno, čustveno in materialno razdajati. Zato po malem lažemo. V vzvišenih debatah pišemo modre misli, kakšno je moralno obnašanje ob nesreči sočloveka, v bistvu pa nas ne briga. Pa ne zaradi hudobije, ali ignorantstva, ali nehumanosti, temveč predvsem zaradi preprostega dejstva, da človeški polnilnik lahko sprejme le določeno količino tragedije in trpljenja. Ko se ta zapolni, postanemo cinični.
Zato prepustimo skrb za človeško trpljenje profesionalcem, se pravi uradnikom in duhovnikom. Čeprav ti zadnji niso ravno zaupanja vredni; ker gre pri vseh teh silnih vojnah v glavnem za tekmovanje med maloazijskimi preroki, so kleriki bolj del problema kot del rešitve. Ostane torej zaupanje v državne uradnike, da bodo poštempljali vse te potne liste in postavili vse te zbirne centre. In v medije, da se bodo primerno sočutno odzvali. In v spletne komentatorje, da bodo zasuli splet s primerno dozo sovražnega govora. In v kakovosten prepir obojih na kakšni okrogli mizi in na glasove, ki jih bodo na ta račun kovale politične stranke.
Sedeti doma brez mnenja o beguncih. Brez obsojanja in navijanja, brez strahu in brez predsodkov. Brez mnenja in stališča. Če pa se mnenje pri kom že pojavi, ne nazadnje smo razmišljujoča bitja, pa z njim vsaj naj ne kotira na borzi človeške bestialnosti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov