Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

20.10.2015

Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.

Dr. Brecelj se te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že Don Kihot, Robin Hood in Superman: "Kaj je meni tega treba?"

Danes vzkliknimo v maniri naših babic: “Samo da bo zdravje!” In potem preverimo dnevna poročila in resignirano skomignemo z rameni: “Težka bo!”

Z analitično pripravo na temo o trenutnem zdravju slovenskega zdravstva raziskovalec ne pride daleč. Vzorno preberemo poročila o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru; o otroški kirurgiji, o onkološkem inštitutu, o preobremenjenih sestrah, o izvolitvi novega direktorja. Vzorno preberemo strokovna mnenja in vzorno preberemo komentarje. In ozadje.

Pa je po vseh temeljitih pripravah razmišljujočemu pred začetkom analize jasno toliko kot prej. Se pravi nič! Argumenti in protiargumenti, strokovna latovščina in ignoranca, visoka morala in Hipokratovo poslanstvo so zamešani v ogromen klobčič, ki ga lahko razvozlamo le s skrajnim poenostavljanjem. V Kliničnem centru, “Klincu,” kot so mu ljubkovalno rekli njega dni, so se skregali. Resno skregali. Skregali so se tudi na Onkološkem inštitutu. In zaradi tega trenutno ni pametno zboleti. Če pa že zbolite, poskusite to storiti kje drugje. Sedite na vlak in zbolite v Mariboru. Še bolje v Gradcu.

O kreganju oziroma prepiru oziroma špetiru bi lahko imeli pri ZRC SAZU posebno raziskovalno enoto, v okviru vlade pa ministrstvo. A kregarija na Slovenskem ni enoznačna. Sega od sosedskih ograj do temeljev demokracije, zato se danes posvečamo samo kregariji znotraj delovnega okolja oziroma kregariji v službi.

Na delovnem mestu se raje prepiramo, kot pijemo kavo – in v isti sapi trdimo, da prepiri ne vplivajo na naše delo. Kar drži edino znotraj novinarstva, ki živi od prepirov drugih. Čim več je prepirov, tem bolje gre novinarstvu. In odvetnikom. Zato se novinarji in odvetniki prepiramo samo za hobi – v prostem času. Prepirajo se šolniki in trdijo, da se to ne pozna na pouku. Prepirajo se policisti in trdijo, da se to ne pozna pri varnosti. Prepirajo se gasilci in trdijo, da se to ne pozna na požarih. In prepirajo se zdravniki in trdijo, da se to ne pozna na bolnikih.

Je pa tudi res, da se v nekaterih poklicih ne morejo prepirati. Če se prepirate s sodelavci pri ogromni stiskalnici v Revozu, vam bo odtrgalo roko. Zato je prepir na delovnem mestu privilegij in sprti zaposleni v Kliničnem centru so na neki način elita.

Kljub skušnjavi pustimo pregovore tipa “kjer se prepirata dva” ob strani in poglejmo očeta vseh prepirov v slovenskem zdravstvu. Gre za prepir zaradi dr. Erika Breclja.

Kljub temu da se zdi, kako javnost tega odličnega kirurga pozna do obisti, je ob njegovem imenu še vedno nekaj neznank. Recimo dejstvo, da je bil kot študent povsem soliden malonogometni napadalec. Zagrizen.

Kot vemo, je dr. Brecelj pred desetletjem sprožil ogromen prepir s tem, da ga ni hotel sprožiti. Hotel je sprožiti razpravo, a je sprožil prepir, ki je kmalu prerasel njega, Onkološki inštitut in celotno zdravstvo. Postal je simbol in za oblastnike ni nevarnejšega kot akutni prepir. Po nepotrebnem med prepirom pade luč tudi tja, kjer bi bila bolj dobrodošla tema.

Prepir med zainteresirano javnostjo in temnimi silami, ki obvladujejo slovensko zdravstvo, je sprožil v zadnjem desetletju kopico afer, ki jim je skupno le to, da bi bile komične, če ne bi bile tragične. Dejstvo, da moramo sanirati nove stavbe, je smešno, da jih resnično bomo, tragično, da se mora dr. Brecelj o tem prepirati, pa žalostno.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Kajti najnovejši prepir, v katerega je vpleten, je tisti najbolj poniglave vrste; dr. Brecelj, posrečena kombinacija Valterja in Ghandija, je vedno samo opozarjal. Prepirali so se drugi. Dokler ga končno niso zvabili na tanek led. Začelo se je sicer že leta 2009 z očitano mu vprašljivo strokovnostjo, a glave ga je stal verbalni delikt. Če po spominu citiramo večnega Partljiča: “Pazi, kaj govoriš, zdaj je svoboda!”

Ampak vse zapisano do zdaj je bilo le dolga priprava na glavno vprašanje: “Kako zelo moraš biti samozavesten, da se greš prepirat z Brecljem? “Pa ne le to … “Kako zelo moraš biti samozavesten, da dr. Breclja poženeš iz službe?”

Z nekaj spretnosti si je mogoče pridobiti tako sporen intervju v Večeru s konca septembra letos kot tudi pravno mnenje, ki pojasnjuje, v katerih primerih in kako je dr. Brecelj kršil interna pravila o komuniciranju z javnostjo. In ko se natančno poučimo o vseh grehih, o raketnem gorivu, ki poganja ta svetopisemski prepir, vidimo, da gre za trditve o vodovodu, za fasado, za klimo, za denar od naročenih zdravil, za kurirje, ki vročajo opomine med operacijo, in podobno.

Očitani verbalni grehi so tako majhni oziroma tako nepomembni, da z njihovo pomočjo dr. Brecelj ne more postati niti povprečen mučenik. So očitki birokratov nekomu, ki to ni. So očitki obrekovalk obrekovalki, zakaj obrekuje.

Kot pravijo poznavalci, se takšne anomalije, kot jim trenutno sledimo v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, dogajajo vedno, ko vrhunska medicina trči ob kolhozno organizirano zdravstvo. Recimo primer: v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, ker pa jih ne moremo zaposliti, mladi zdravniki odhajajo v tujino. Sliši se kot eden tistih logičnih nesmislov, je pa dejstvo, ki sektorju, v katerem je zbran največji intelektualni potencial v deželi, ne more biti v čast.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Nam pa ne ostane drugega, kot da citiramo svojo babico: “Samo da bo zdravje!”


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

20.10.2015

Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.

Dr. Brecelj se te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že Don Kihot, Robin Hood in Superman: "Kaj je meni tega treba?"

Danes vzkliknimo v maniri naših babic: “Samo da bo zdravje!” In potem preverimo dnevna poročila in resignirano skomignemo z rameni: “Težka bo!”

Z analitično pripravo na temo o trenutnem zdravju slovenskega zdravstva raziskovalec ne pride daleč. Vzorno preberemo poročila o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru; o otroški kirurgiji, o onkološkem inštitutu, o preobremenjenih sestrah, o izvolitvi novega direktorja. Vzorno preberemo strokovna mnenja in vzorno preberemo komentarje. In ozadje.

Pa je po vseh temeljitih pripravah razmišljujočemu pred začetkom analize jasno toliko kot prej. Se pravi nič! Argumenti in protiargumenti, strokovna latovščina in ignoranca, visoka morala in Hipokratovo poslanstvo so zamešani v ogromen klobčič, ki ga lahko razvozlamo le s skrajnim poenostavljanjem. V Kliničnem centru, “Klincu,” kot so mu ljubkovalno rekli njega dni, so se skregali. Resno skregali. Skregali so se tudi na Onkološkem inštitutu. In zaradi tega trenutno ni pametno zboleti. Če pa že zbolite, poskusite to storiti kje drugje. Sedite na vlak in zbolite v Mariboru. Še bolje v Gradcu.

O kreganju oziroma prepiru oziroma špetiru bi lahko imeli pri ZRC SAZU posebno raziskovalno enoto, v okviru vlade pa ministrstvo. A kregarija na Slovenskem ni enoznačna. Sega od sosedskih ograj do temeljev demokracije, zato se danes posvečamo samo kregariji znotraj delovnega okolja oziroma kregariji v službi.

Na delovnem mestu se raje prepiramo, kot pijemo kavo – in v isti sapi trdimo, da prepiri ne vplivajo na naše delo. Kar drži edino znotraj novinarstva, ki živi od prepirov drugih. Čim več je prepirov, tem bolje gre novinarstvu. In odvetnikom. Zato se novinarji in odvetniki prepiramo samo za hobi – v prostem času. Prepirajo se šolniki in trdijo, da se to ne pozna na pouku. Prepirajo se policisti in trdijo, da se to ne pozna pri varnosti. Prepirajo se gasilci in trdijo, da se to ne pozna na požarih. In prepirajo se zdravniki in trdijo, da se to ne pozna na bolnikih.

Je pa tudi res, da se v nekaterih poklicih ne morejo prepirati. Če se prepirate s sodelavci pri ogromni stiskalnici v Revozu, vam bo odtrgalo roko. Zato je prepir na delovnem mestu privilegij in sprti zaposleni v Kliničnem centru so na neki način elita.

Kljub skušnjavi pustimo pregovore tipa “kjer se prepirata dva” ob strani in poglejmo očeta vseh prepirov v slovenskem zdravstvu. Gre za prepir zaradi dr. Erika Breclja.

Kljub temu da se zdi, kako javnost tega odličnega kirurga pozna do obisti, je ob njegovem imenu še vedno nekaj neznank. Recimo dejstvo, da je bil kot študent povsem soliden malonogometni napadalec. Zagrizen.

Kot vemo, je dr. Brecelj pred desetletjem sprožil ogromen prepir s tem, da ga ni hotel sprožiti. Hotel je sprožiti razpravo, a je sprožil prepir, ki je kmalu prerasel njega, Onkološki inštitut in celotno zdravstvo. Postal je simbol in za oblastnike ni nevarnejšega kot akutni prepir. Po nepotrebnem med prepirom pade luč tudi tja, kjer bi bila bolj dobrodošla tema.

Prepir med zainteresirano javnostjo in temnimi silami, ki obvladujejo slovensko zdravstvo, je sprožil v zadnjem desetletju kopico afer, ki jim je skupno le to, da bi bile komične, če ne bi bile tragične. Dejstvo, da moramo sanirati nove stavbe, je smešno, da jih resnično bomo, tragično, da se mora dr. Brecelj o tem prepirati, pa žalostno.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Kajti najnovejši prepir, v katerega je vpleten, je tisti najbolj poniglave vrste; dr. Brecelj, posrečena kombinacija Valterja in Ghandija, je vedno samo opozarjal. Prepirali so se drugi. Dokler ga končno niso zvabili na tanek led. Začelo se je sicer že leta 2009 z očitano mu vprašljivo strokovnostjo, a glave ga je stal verbalni delikt. Če po spominu citiramo večnega Partljiča: “Pazi, kaj govoriš, zdaj je svoboda!”

Ampak vse zapisano do zdaj je bilo le dolga priprava na glavno vprašanje: “Kako zelo moraš biti samozavesten, da se greš prepirat z Brecljem? “Pa ne le to … “Kako zelo moraš biti samozavesten, da dr. Breclja poženeš iz službe?”

Z nekaj spretnosti si je mogoče pridobiti tako sporen intervju v Večeru s konca septembra letos kot tudi pravno mnenje, ki pojasnjuje, v katerih primerih in kako je dr. Brecelj kršil interna pravila o komuniciranju z javnostjo. In ko se natančno poučimo o vseh grehih, o raketnem gorivu, ki poganja ta svetopisemski prepir, vidimo, da gre za trditve o vodovodu, za fasado, za klimo, za denar od naročenih zdravil, za kurirje, ki vročajo opomine med operacijo, in podobno.

Očitani verbalni grehi so tako majhni oziroma tako nepomembni, da z njihovo pomočjo dr. Brecelj ne more postati niti povprečen mučenik. So očitki birokratov nekomu, ki to ni. So očitki obrekovalk obrekovalki, zakaj obrekuje.

Kot pravijo poznavalci, se takšne anomalije, kot jim trenutno sledimo v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, dogajajo vedno, ko vrhunska medicina trči ob kolhozno organizirano zdravstvo. Recimo primer: v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, ker pa jih ne moremo zaposliti, mladi zdravniki odhajajo v tujino. Sliši se kot eden tistih logičnih nesmislov, je pa dejstvo, ki sektorju, v katerem je zbran največji intelektualni potencial v deželi, ne more biti v čast.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Nam pa ne ostane drugega, kot da citiramo svojo babico: “Samo da bo zdravje!”


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov