Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

20.10.2015

Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.

Dr. Brecelj se te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že Don Kihot, Robin Hood in Superman: "Kaj je meni tega treba?"

Danes vzkliknimo v maniri naših babic: “Samo da bo zdravje!” In potem preverimo dnevna poročila in resignirano skomignemo z rameni: “Težka bo!”

Z analitično pripravo na temo o trenutnem zdravju slovenskega zdravstva raziskovalec ne pride daleč. Vzorno preberemo poročila o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru; o otroški kirurgiji, o onkološkem inštitutu, o preobremenjenih sestrah, o izvolitvi novega direktorja. Vzorno preberemo strokovna mnenja in vzorno preberemo komentarje. In ozadje.

Pa je po vseh temeljitih pripravah razmišljujočemu pred začetkom analize jasno toliko kot prej. Se pravi nič! Argumenti in protiargumenti, strokovna latovščina in ignoranca, visoka morala in Hipokratovo poslanstvo so zamešani v ogromen klobčič, ki ga lahko razvozlamo le s skrajnim poenostavljanjem. V Kliničnem centru, “Klincu,” kot so mu ljubkovalno rekli njega dni, so se skregali. Resno skregali. Skregali so se tudi na Onkološkem inštitutu. In zaradi tega trenutno ni pametno zboleti. Če pa že zbolite, poskusite to storiti kje drugje. Sedite na vlak in zbolite v Mariboru. Še bolje v Gradcu.

O kreganju oziroma prepiru oziroma špetiru bi lahko imeli pri ZRC SAZU posebno raziskovalno enoto, v okviru vlade pa ministrstvo. A kregarija na Slovenskem ni enoznačna. Sega od sosedskih ograj do temeljev demokracije, zato se danes posvečamo samo kregariji znotraj delovnega okolja oziroma kregariji v službi.

Na delovnem mestu se raje prepiramo, kot pijemo kavo – in v isti sapi trdimo, da prepiri ne vplivajo na naše delo. Kar drži edino znotraj novinarstva, ki živi od prepirov drugih. Čim več je prepirov, tem bolje gre novinarstvu. In odvetnikom. Zato se novinarji in odvetniki prepiramo samo za hobi – v prostem času. Prepirajo se šolniki in trdijo, da se to ne pozna na pouku. Prepirajo se policisti in trdijo, da se to ne pozna pri varnosti. Prepirajo se gasilci in trdijo, da se to ne pozna na požarih. In prepirajo se zdravniki in trdijo, da se to ne pozna na bolnikih.

Je pa tudi res, da se v nekaterih poklicih ne morejo prepirati. Če se prepirate s sodelavci pri ogromni stiskalnici v Revozu, vam bo odtrgalo roko. Zato je prepir na delovnem mestu privilegij in sprti zaposleni v Kliničnem centru so na neki način elita.

Kljub skušnjavi pustimo pregovore tipa “kjer se prepirata dva” ob strani in poglejmo očeta vseh prepirov v slovenskem zdravstvu. Gre za prepir zaradi dr. Erika Breclja.

Kljub temu da se zdi, kako javnost tega odličnega kirurga pozna do obisti, je ob njegovem imenu še vedno nekaj neznank. Recimo dejstvo, da je bil kot študent povsem soliden malonogometni napadalec. Zagrizen.

Kot vemo, je dr. Brecelj pred desetletjem sprožil ogromen prepir s tem, da ga ni hotel sprožiti. Hotel je sprožiti razpravo, a je sprožil prepir, ki je kmalu prerasel njega, Onkološki inštitut in celotno zdravstvo. Postal je simbol in za oblastnike ni nevarnejšega kot akutni prepir. Po nepotrebnem med prepirom pade luč tudi tja, kjer bi bila bolj dobrodošla tema.

Prepir med zainteresirano javnostjo in temnimi silami, ki obvladujejo slovensko zdravstvo, je sprožil v zadnjem desetletju kopico afer, ki jim je skupno le to, da bi bile komične, če ne bi bile tragične. Dejstvo, da moramo sanirati nove stavbe, je smešno, da jih resnično bomo, tragično, da se mora dr. Brecelj o tem prepirati, pa žalostno.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Kajti najnovejši prepir, v katerega je vpleten, je tisti najbolj poniglave vrste; dr. Brecelj, posrečena kombinacija Valterja in Ghandija, je vedno samo opozarjal. Prepirali so se drugi. Dokler ga končno niso zvabili na tanek led. Začelo se je sicer že leta 2009 z očitano mu vprašljivo strokovnostjo, a glave ga je stal verbalni delikt. Če po spominu citiramo večnega Partljiča: “Pazi, kaj govoriš, zdaj je svoboda!”

Ampak vse zapisano do zdaj je bilo le dolga priprava na glavno vprašanje: “Kako zelo moraš biti samozavesten, da se greš prepirat z Brecljem? “Pa ne le to … “Kako zelo moraš biti samozavesten, da dr. Breclja poženeš iz službe?”

Z nekaj spretnosti si je mogoče pridobiti tako sporen intervju v Večeru s konca septembra letos kot tudi pravno mnenje, ki pojasnjuje, v katerih primerih in kako je dr. Brecelj kršil interna pravila o komuniciranju z javnostjo. In ko se natančno poučimo o vseh grehih, o raketnem gorivu, ki poganja ta svetopisemski prepir, vidimo, da gre za trditve o vodovodu, za fasado, za klimo, za denar od naročenih zdravil, za kurirje, ki vročajo opomine med operacijo, in podobno.

Očitani verbalni grehi so tako majhni oziroma tako nepomembni, da z njihovo pomočjo dr. Brecelj ne more postati niti povprečen mučenik. So očitki birokratov nekomu, ki to ni. So očitki obrekovalk obrekovalki, zakaj obrekuje.

Kot pravijo poznavalci, se takšne anomalije, kot jim trenutno sledimo v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, dogajajo vedno, ko vrhunska medicina trči ob kolhozno organizirano zdravstvo. Recimo primer: v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, ker pa jih ne moremo zaposliti, mladi zdravniki odhajajo v tujino. Sliši se kot eden tistih logičnih nesmislov, je pa dejstvo, ki sektorju, v katerem je zbran največji intelektualni potencial v deželi, ne more biti v čast.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Nam pa ne ostane drugega, kot da citiramo svojo babico: “Samo da bo zdravje!”


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

20.10.2015

Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.

Dr. Brecelj se te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že Don Kihot, Robin Hood in Superman: "Kaj je meni tega treba?"

Danes vzkliknimo v maniri naših babic: “Samo da bo zdravje!” In potem preverimo dnevna poročila in resignirano skomignemo z rameni: “Težka bo!”

Z analitično pripravo na temo o trenutnem zdravju slovenskega zdravstva raziskovalec ne pride daleč. Vzorno preberemo poročila o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru; o otroški kirurgiji, o onkološkem inštitutu, o preobremenjenih sestrah, o izvolitvi novega direktorja. Vzorno preberemo strokovna mnenja in vzorno preberemo komentarje. In ozadje.

Pa je po vseh temeljitih pripravah razmišljujočemu pred začetkom analize jasno toliko kot prej. Se pravi nič! Argumenti in protiargumenti, strokovna latovščina in ignoranca, visoka morala in Hipokratovo poslanstvo so zamešani v ogromen klobčič, ki ga lahko razvozlamo le s skrajnim poenostavljanjem. V Kliničnem centru, “Klincu,” kot so mu ljubkovalno rekli njega dni, so se skregali. Resno skregali. Skregali so se tudi na Onkološkem inštitutu. In zaradi tega trenutno ni pametno zboleti. Če pa že zbolite, poskusite to storiti kje drugje. Sedite na vlak in zbolite v Mariboru. Še bolje v Gradcu.

O kreganju oziroma prepiru oziroma špetiru bi lahko imeli pri ZRC SAZU posebno raziskovalno enoto, v okviru vlade pa ministrstvo. A kregarija na Slovenskem ni enoznačna. Sega od sosedskih ograj do temeljev demokracije, zato se danes posvečamo samo kregariji znotraj delovnega okolja oziroma kregariji v službi.

Na delovnem mestu se raje prepiramo, kot pijemo kavo – in v isti sapi trdimo, da prepiri ne vplivajo na naše delo. Kar drži edino znotraj novinarstva, ki živi od prepirov drugih. Čim več je prepirov, tem bolje gre novinarstvu. In odvetnikom. Zato se novinarji in odvetniki prepiramo samo za hobi – v prostem času. Prepirajo se šolniki in trdijo, da se to ne pozna na pouku. Prepirajo se policisti in trdijo, da se to ne pozna pri varnosti. Prepirajo se gasilci in trdijo, da se to ne pozna na požarih. In prepirajo se zdravniki in trdijo, da se to ne pozna na bolnikih.

Je pa tudi res, da se v nekaterih poklicih ne morejo prepirati. Če se prepirate s sodelavci pri ogromni stiskalnici v Revozu, vam bo odtrgalo roko. Zato je prepir na delovnem mestu privilegij in sprti zaposleni v Kliničnem centru so na neki način elita.

Kljub skušnjavi pustimo pregovore tipa “kjer se prepirata dva” ob strani in poglejmo očeta vseh prepirov v slovenskem zdravstvu. Gre za prepir zaradi dr. Erika Breclja.

Kljub temu da se zdi, kako javnost tega odličnega kirurga pozna do obisti, je ob njegovem imenu še vedno nekaj neznank. Recimo dejstvo, da je bil kot študent povsem soliden malonogometni napadalec. Zagrizen.

Kot vemo, je dr. Brecelj pred desetletjem sprožil ogromen prepir s tem, da ga ni hotel sprožiti. Hotel je sprožiti razpravo, a je sprožil prepir, ki je kmalu prerasel njega, Onkološki inštitut in celotno zdravstvo. Postal je simbol in za oblastnike ni nevarnejšega kot akutni prepir. Po nepotrebnem med prepirom pade luč tudi tja, kjer bi bila bolj dobrodošla tema.

Prepir med zainteresirano javnostjo in temnimi silami, ki obvladujejo slovensko zdravstvo, je sprožil v zadnjem desetletju kopico afer, ki jim je skupno le to, da bi bile komične, če ne bi bile tragične. Dejstvo, da moramo sanirati nove stavbe, je smešno, da jih resnično bomo, tragično, da se mora dr. Brecelj o tem prepirati, pa žalostno.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Kajti najnovejši prepir, v katerega je vpleten, je tisti najbolj poniglave vrste; dr. Brecelj, posrečena kombinacija Valterja in Ghandija, je vedno samo opozarjal. Prepirali so se drugi. Dokler ga končno niso zvabili na tanek led. Začelo se je sicer že leta 2009 z očitano mu vprašljivo strokovnostjo, a glave ga je stal verbalni delikt. Če po spominu citiramo večnega Partljiča: “Pazi, kaj govoriš, zdaj je svoboda!”

Ampak vse zapisano do zdaj je bilo le dolga priprava na glavno vprašanje: “Kako zelo moraš biti samozavesten, da se greš prepirat z Brecljem? “Pa ne le to … “Kako zelo moraš biti samozavesten, da dr. Breclja poženeš iz službe?”

Z nekaj spretnosti si je mogoče pridobiti tako sporen intervju v Večeru s konca septembra letos kot tudi pravno mnenje, ki pojasnjuje, v katerih primerih in kako je dr. Brecelj kršil interna pravila o komuniciranju z javnostjo. In ko se natančno poučimo o vseh grehih, o raketnem gorivu, ki poganja ta svetopisemski prepir, vidimo, da gre za trditve o vodovodu, za fasado, za klimo, za denar od naročenih zdravil, za kurirje, ki vročajo opomine med operacijo, in podobno.

Očitani verbalni grehi so tako majhni oziroma tako nepomembni, da z njihovo pomočjo dr. Brecelj ne more postati niti povprečen mučenik. So očitki birokratov nekomu, ki to ni. So očitki obrekovalk obrekovalki, zakaj obrekuje.

Kot pravijo poznavalci, se takšne anomalije, kot jim trenutno sledimo v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, dogajajo vedno, ko vrhunska medicina trči ob kolhozno organizirano zdravstvo. Recimo primer: v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, ker pa jih ne moremo zaposliti, mladi zdravniki odhajajo v tujino. Sliši se kot eden tistih logičnih nesmislov, je pa dejstvo, ki sektorju, v katerem je zbran največji intelektualni potencial v deželi, ne more biti v čast.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Nam pa ne ostane drugega, kot da citiramo svojo babico: “Samo da bo zdravje!”


24.01.2017

Ljudje medvedi

Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!


17.01.2017

Zima zima bela, je tako bolela!

Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!


10.01.2017

Varnosti prednost

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.


27.12.2016

Naše smrti nikoli ne bodo dobile uredniškega komentarja

Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.


20.12.2016

Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev

Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.


13.12.2016

Pahor na ograji

Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.


06.12.2016

Kako smo se sporazumeli o ničemer

Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.


29.11.2016

Nina doživljenjsko

Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.


22.11.2016

Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti

Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.


15.11.2016

Trumpova močvirja

Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.


08.11.2016

Janko in Metka na maratonu

Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.


25.10.2016

"Dan suverenosti" praznujemo v polni formi

Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.


18.10.2016

Propadli infrastrukturni projekti s števniki

Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.


11.10.2016

Trava je pol zdravja

Tedenska glosa Marka Radmiloviča.


04.10.2016

Priljubljenost na toboganu

Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.


27.09.2016

Pi... v parlamentu

Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.


20.09.2016

Jugonostalgija dva pika nič

Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.


13.09.2016

Država na državni zatožni klopi

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


06.09.2016

Poletje 2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.


05.07.2016

Napotki za festivalsko poletje

Tedenska glosa Marka Radimiloviča.


Stran 18 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov